Mici






         življenje s krili

15.10.2007

rojevanje, rezanje in bolečina

Zapisano pod: MS, moje, off — mici - 15.10.2007

Ja, vem, roditi ni mačji kašelj – ne da bi sama vedela, ker ne vem in verjetno nikdar ne bom vedela.

Pa kljub temu vem, da je rojevnje težko. Dve vrsti rojevanja bi lahko opredelila – telesno, fizično in duhovno, duševno. OK, telesnemu sem se odpovedala, prostovoljno, zdaj pa tudi zdravstveno ne bo šlo. Duševno oz. raje rečem temu duhovno rojevanje je pa popolnoma druga pesem.

In to doleti vsakega človeka. Le da nekatere boli bolj, druge manj. Odvisno od stabilnosti človeka, od tega, kakšne predstave ima, kakšna je podlaga, kje je temelj, … Vsekakor pa boli. Ker se je treba ločiti, je treba rezati, je treba začeti na novo. Sicer ne nujno vse od začetka, pa kljub temu. Da se zadeve postavijo na pravo mesto, je treba zarezati. In vsak rez boli. Rana ostane, brazgotina se vidi – in včasih tudi čuti dolgo časa.

Prihodnji vikend ne grem na “lepše”, ker preveč boli, je pretežko. Raje se odpovem nečemu (za trenutek) dobremu in lepemu, kot pa da ponovno odprem rano, ki se še ni zacelila. Je treba najprej sčistiti vso umazanijo, ki se je nabrala in si seveda tudi priznati, da sem sama kriva za vso nesnago. Potem pa naprej.

Na vseh frontah imam odprte stvari. Zakaj jih ne morem zaključiti in iti naprej? Ker žal ni vedno dovolj dati samo obliž na rano. Je treba počakati, da se popolnoma zaceli. To pa traja. Ne gre iz danes na jutri.

Zato ne bom dajala obliža na rano in skrivala hraste, ampak bom počakala, da se zaceli in obnovi. Če boli ko se rojeva, bo sad tega rojevanja potem toliko bolj cenjen, ljubljen in spoštovan.

  • Share/Bookmark

11.08.2007

Kako sem vesela 2#

Zapisano pod: MS, moje, takle mamo — mici - 11.08.2007

… da nisem frizerka.

frizerske-skarje.jpg

To ne pomeni, da imam kaj proti frizerkam. Sploh ne. Samo včeraj, ko sem strigla enga “pubeca”, mi je to prišlo na misel. Cele pol ure je trajala obdelava njegove glave, da sem ga uspešno z mašinco postrigla na 0,5. Pa čeprav mašinca dela skoraj sama, ni manjkalo veliko, da bi ga “zastrigla” ali bolje rečeno zabrila. Kar pa zanj gotovo ne bi bilo dobrodošlo, saj je ravno v letih, ko je treba tudi kaj dat na svoj izgled, da ne bi slučajno punce rekle, kakšen je. :-) Seveda sva se vmes prav pošteno nasmejala, ko sem mu delala take in drugačne “čopke”. Prvi poskus malo drugačne pričeske je bila frizura na “tri freze”. Tako moji sodelavci imenujejo frizuro mjega šefa, ki ima na vrhu glave čisto naravnost postrižene lase. Pa fantiču ni bila všeč taka frizra. Nato sva nadaljevala bolj deteljevsko. Sredi glave, kjer ima največji vrtinec, sem mu pustila velik čop las. Res je izgledal kot kakšen detelj s tistim čopkom. Sva se precej nasmejala tudi na ta račun, vendar še vedno ni bil zadovoljen. Ostalo je le še, da mi sredi glave pustim (za spomin na stare čase) manjči čopek, kot ga imajo pripadniki hare krišne, vendar ni bil za to, da bi bil po celi glavi obrit. Tako da sva zaključila popolnoma brez domišljije – 0,5 po celi glavi. Ampak važno je, da je fant zadovoljen in da mu lasje vsaj en mesec ne bodo delali težav.

Je pa ta poklic vbistvu tudi lahko prav zanimiv. Vsakič lahko poskusiš kaj novega, stik imaš z vedno novimi in novimi strankami in s tem tudi izzivi, saj je vsak človek svet zase. Tu pride na plano tudi ustvarjalnost frizerja. Tudi stik s strankami ni zanemarljiv, predvsem za tiste frizerje/ke, ki so t.i. “people person”. In da ne bo pomote, poklic frizejra je, za tiste, ki se znajo prav uveljavljati, prava zlata jama in zelo dobra naložba, saj so dobri frizerji/ke visoko cenjeno “blago”, ki ga ne najdeš za vsakim vogalom.

  • Share/Bookmark

3.08.2007

Srečanja za vse življenje

Zapisano pod: MS, moje — mici - 3.08.2007

Zakaj v življenju srečamo ljudi, ki se nam že takoj vsedejo v srce, se na nek način v trenutku “konektamo” z njimi, potem pa jih redkokdaj še vidimo ali pa sploh nikoli več? In če se srečamo, ta srečanja niso bežna srečanja naključnih znancev, ki potekajo navadno po sistemu: “Kako si?” “V redu, pa ti?” “jaz, sem tudi OK.” “No krasno.” “Čao!” “‘Dijo.”, ampak se pogovor nadaljuje tam, kjer se je pri zadnjem srečanju končal. Ostane povezava, vez, ki veže, tudi če ni fizičnega kontakta, stika, srečanja.

V življenju sem spoznala tri osebe, za katere si upam trditi, da bomo ostali vedno povezani z nevidno vezjo. Prvi je prišel mimo ravno v času, ko sem se odločala o najpomembnejši stvari v življenju. Z menoj je hodil po poteh, po katerih si sama nisem upala iti, postavljal je vprašanja, na katere si nisem upala odgovoriti, bil je tam takrat, ko mene skoraj ni več bilo. In ko so se po intenzivnem letu najinih srečevanj pozno v noč najine pote razšle v daljni Kanadi, je ostal vonj po prijateljstvu. In ravno zadnič sva se ponovno srečala in najin pogovor se je nadaljeval tam, kjer se je pred 5 leti končal. Vse kar se je zgodilo vmes je bilo… obema znano, čeprav se o tem nisva pogovarjala. Temelj pa je ostal isti. In to je tisto, kar naju združuje, kar naju povezuje in nenazadnje, kar naju zaznamuje. Z drugo osebo sva nekaj časa delili isto pot, hodili sva po isti stezi, le da je imela vsaka obute drugačne čevlje. Zanimivo je, da tisti čas, ko sva bili skupaj, nisva veliko govorili. Pa vendar se je spletla tako močna vez, da je nobena bolezen, noben zid ne more pretrgati. Zanimivost ali pa ironija je v tem, da se je ta oseba preden sva se spoznali, ukvarjala z ljudmi, kot sem sedaj jaz – torej z bolniki z multipleksom. V času najinega druženja nobena od naju ni vedela za to, da bo ravno MS odskočna točka zanjo in vstopna točka zame. Kjer je ona končala, sem jaz začela. :-) In vsakič, ko se vidiva (enkrat na vsake kvatre), so vse besede odveč, saj je dovolj, da se pogledava, si pokimava in oba veva, kaj to pomeni. Tretji pa je prišel mimo mene letos, popolnoma nepričakovano, pa zato tako blizu, tako globoko. Tudi tu so besede večkrat bolj mašilo kot pa kaj drugega, saj pogled pove vse.

Hvaležna sem vsem trem, ker so in tudi ker smo. Vsak izmed njih je biser, je dar, ki mi je bil podarjen zastonj. In kot školjka nameravam te bisere čuvati, jih varovati in ohranjati pred pogledi drugih, pred vsiljivci in pred svetom.

Ja, življenje je res mnogokrat borba in boj za preživetje, včasih celo mesarsko klanje, pa vendar, če znam gledati s pravega zornega kota, če se znam včasih tudi oddaljiti od trenutne situacije in na vse skupaj pogledati iz daljave, z neko distanco, potem mnogokrat lahko vidim, da to, kar me trenutno “mori” je le voda, ki priteka, da se moja rožica lahko hrani naprej, da lahko živi, čeprav trenutno zelo zelo boli.

soncnica2.jpg

Bolečina je prijetnejša, če poznaš njen smisel oz. če ji daš smisel. Če pa se boriš proti bolečini in jo odklanjaš, je pa ti Sizifovo delo, saj se le povečuje, ker se boriš z mlini na veter.

  • Share/Bookmark

male radosti malega človeka

Zapisano pod: MS, moje — mici - 3.08.2007
  • ko jutraj posije sonček v sobo, pokuka izza sosedove hiše in me predrami, mi pove, da bo danes spet lep dan;
  • ko pride J. k meni, se skloni in mi pritisne en cmok na lička - ko se dvometrski mladiček nasloni name in mu ob tem ni prav nič nerodno (čeprav je v letih, ko bi mu po defaultu skoraj moralo biti in naj bi pazil na svoj “ugled”);
  • ko mi dajo v službi vsi mir in lahko popolnoma svobodno delam analize in na koncu dneva lahko celo kaj konkretnega pokažem – rezultati sicer niso popolnoma nič vzpodbudni, so pa vseeno rezultati in na podlagi teh rezultatov se bo tudi pri nas marsikaj moralo spremeniti (z mojega zornega kota gledano mislim, da gre lahko samo na bolje, saj slabše, kot trenutno je, skoraj ne more biti)
  • ko grem zvečer lahko spat že pred deseto in nimam slabe vesti, da še česa nisem naredila do konca
  • ko me na cesti pozdravi kdo, s katerim sem pred 4 leti preživela skoraj cele počitnice skupaj in se potem skupaj spominjamo na lumparije, ki smo jih uganjali – marsikatero tudi na mojo pobudo (to je mladina, 10-15 let mlajša od mene)
  • ko dobim razglednico z drugega konca sveta, pa ne vem točno, od koga je, ker ima tooooliko podpisov
  • ko pride sodelavec k meni, se usede na stol in samo sedi tam, nič ne govori, nič ne sprašuje, samo tam je in počiva, preden se spet požene nazaj v boj, ki spominja že bolj na mesarsko klanje
  • ko praznuje kdo ot tistih, ki so mi blizu in čeprav mu osebno ne morem čestitati, vem, da na nek način lahko dodam svoj “prispevek” za njega/njo tako, da mu/ji ne bo nikoli odvzet
  • ko dobim kakšno lepo sončnico – v naravni ali pa kakšni drugi obliki
  • ko se zvečer uležem v posteljo in ob misli na preživet dan lahko rečem “kako čudovit dan je bil danes”
  • kadar lahko delam VSE, kar sem lahko delala včasih, ker me moja “prijateljica” ne omejuje
  • Share/Bookmark

24.07.2007

apatičnost pogojena z vremenom

Zapisano pod: MS, moje — mici - 24.07.2007

Ja, ja, o vremenu se zadnje čase veliko govori in piše.

Moj piskrček je pa sledeč: vreme na žalost vse prevečkrat pogojuje moje počutje. Niso pa vedno izraziti plusi in minusi. Kot recimo danes – ponoči sem spala, kot da bi vsak trenutek pričakovala, da me povozi vlak, pa sploh ne ležim na tirih. Zjutraj, ko sem obilno prezračila stanovanje, sem se pa po dolgem pregovarjanju s sabo odpravila v gozd na sprehod. Navadno me taki izletki, ne glede na čas trajanja in čas izvedbe, spravijo pokonci, v dobro voljo, me napolnijo. Danes sem se pa vlekla po hosti kot moji nečaki, kadar gremo skupaj kam in potem vsako sekundo vprašajo: “Ali smo že tam?”. Pot poznam izredno dobro, lahko bi jo prehodila z zaprtimi očmi, pa vendar so se mi danes vsi ovinki, vsi hrasti, vse jase in jasice zdeli podvojeni.

Malo me sicer skrbi, kako bo tako vreme in njemu sledeče počutje vplivalo na mojo “prijateljico”, ker zadnje čase malo bolj pogosto čutim, da me najeda bolj, kot običajno. In žal nisem v stanju, da bi lahko mirno zamahnila z roko in rekla: “to se mene ne tiče. Jaz razmišljam pozitivno.” Ne morem. Po treh letih, ko nisem imela popolnoma nobenih težav me pa kar malo skrbi, saj pravijo da se zagoni navadno pojavljajo v začetku redkeje, potem pa vedno pogosteje in ker je že v štartu oblika moje “kolegice” napredujoča, samo še čakam dan, ko bo usekalo ven.

Se bom lahko vsaj takrat lahko spočila, saj mi njmanj 3 mesece bolniške ne uide. :-)

Malo sarkazma nikomur ne škodi :-)

Je pa tudi res, da tole vreme s seboj prinaša tudi mnogo lepega. Vsako jutro, ko odpreme oči, me sonček tako lepo poboža po obrazu, da ne čutim popolnoma nobene potrebe po tem, da bi poležavala, ker vem, da se začenja še en čudovit dan. In takih dni ni nikoli dovolj. Meni ne. Zvečer je pa tudi izredno prijetno sedeti na balkonu, na tleh, ko so ploščice še tako tople, da te malo grejejo v tazadnjo. Lani se spomnim, sem se vsak večer zvečer ulegla na balkon in gledala zvezde. Vam povem, idila. ;-)

  • Share/Bookmark

30.05.2007

smo, kar smo

Zapisano pod: MS — mici - 30.05.2007

V življenju vsakega človeka se kdaj zgodi kakšna nepredvidljiva, nepričakovana stvar. Nekateri imamo pač to srečo, da ko nas to sreča, nas nikdar več ne zapusti.

Mene je ta sreča doletela v obliki bolezni.
Pa kaj bi sedaj nekaj jamrala – nič mi ni. Stvari se dogajajo, vsaka ima svoj namen in svoje mesto. Lahko bi jokala, lahko bi se jezila, lahko bi tulila, lahko bi se zaprla, lahko bi… Pa vsega tega ne delam. Na srečo sem lahko prvo krizo prebrodila med ljudmi, med katerimi sem se čutila sprejeto.

Vsak izmed nas je dar. Dar sebi, dar svetu, dar ljudem, s katerimi se vsak dan srečuje.
To je milost. Še večja milost pa je, da se tega zavedaš.

Če se prvič srečam s človekom, mi je težko povedati, kaj mi je, tudi če beseda nanese na bolezen.
Naj povem, kaj se mi je zadnjič zgodilo, kar me je silno pretreslo in presenetilo. Pogovarjala sem se z enim mladeničem, prijetnim fantičem. In že kmalu sva iz splošnega pogovora prešla na bolj osebne stvari. Malo je govoril on, malo sem govorila jaz. Ko je vprašal, zakaj so se mi določene stvari dogajale, sem mu brez zadržkov povedala za mojo diagnozo. In v tistem trenutku je fant stopil en korak nazaj. Najprej sem mislila, da se je ustrašil, potem pa je rekel: “Tudi moj oče jo ima.” In takrat sem v njegovih očeh videla en tak velik izraz spoštovanja, da me je kar pretreslo.

Še nikdar nisem doživela kaj takega. Odzivi so bili do sedaj že zelo različni. Največkrat v očeh sogovornika razberem izraz pomilovanja v smislu: “Boga revica, pa tako je še mlada, še celo življenje ima pred seboj,…” In to mene osebno odbija. Ne maram, da do mene čutijo pomilovanje. Želim, da me kljub diagnozi sprejemajo zaradi tega, kar sem kot človek in oseba in ne kar piše na enem papirju.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |