Mici






         življenje s krili

29.01.2009

z veseljem …

Zapisano pod: off — mici - 29.01.2009

… opravljam svoje delo
… sedim za računalnikom in po mizi premetavam papirje
… rešujem spore in iščem izgubljene dokumente
… petinsedemdesetkrat razložim, kako se naredi ena sama prevzemnica in zakaj je potrebno napisati datum
… sem v službi dokler ni delo opravljeno do konca, da lahko prihodnji dan dobim nove naloge in zadolžitve
… poslušam sodelavce, ko imajo dela čez glavo in pridejo samo malo se spočit k meni
… požrem veliko večino besed, ki bi jih rada izrekla dotičnim na glas, ker bi si vsaj enkrat zaslužili, da se jih ne gladi in ne boža ampak malo frcne tisti njihov ego
… sprejmem opazko in pripombo, da se tako ali tako nimam pravice pritoževati, saj ne delam nič posebnega in nič pomembnega
… sem na razpolago vsem in vsakemu, ki me pokliče ob mogoči in nemogoči uri in še z večjim veseljem takoj opravim vse, kar od mene pričakujejo/zahtevajo – tudi če to pomeni, da pridem nazaj v službo ob 8h zvečer, čeprav sem ob 7h šele odšla domov
… pokažem sodelavcu, kje ga je polomil in mu že miljontič povem, kaj je sploh narobe in kaj me moti
… pridem vsak dan med prvimi v službo in takoj pričnem z delom, ko drugi mirno kofetkajo in prebirajo dnenvo časopisje, saj tako ali tako ne pijem kave in zakaj bi potem sedela tam z njimi in zapravljala dragoceni čas :lol:
… se vsake tri mesece zaprem v skladišče in preštejem ves material, uredim vse police in nalepim vse nalepke, ugotavljam, kdaj je kdo kaj vzel in zakaj ni to nikjer zabeleženo, saj sem ja odgovorna za finančno vodenje skladišča; res ne vem, zakaj bi to delal skladiščnik, če pa lahko jaz
… ponoči po telefonu poslušam svojega šefa, ki obupuje nad sabo in nad svojim delom, nad svojimi podrejenimi in me sprašuje, kaj bi jaz naredila na njegovem mestu; zakaj bi človek spal, ko lahko firmo rešuje še ponoči

Najbolj sem pa vesela tega, da sem lahko administrative clerk. Vsaj vem, da moja leta študija matematike niso bila zaman. In svoje znanje lahko v veliki meri uporabljam pri zaključevanju delovnih nalogov, prelaganju papirjev, urejanju skladišča, krcanju sodelavcev in iskanju izgubljenih dokumentov.

Pa če nisem najsrečnejši človek… lucky me :evil:

  • Share/Bookmark

27.01.2009

totalno zadeta

Zapisano pod: off, up close — mici - 27.01.2009

No, zdaj pa imam.
Nisem se zaman bala telefonskega klica. Stari, danes sem totalno zadeta.
Sedim pred kupom papirjev, pred vsaj desetimi nalogami in pred celoletno analizo, po glavi mi hodi pa samo včerajšnji pogovor. Odmevajo mi besede. Vidim tiste oči, ki so me gledale, vrtale vame in me dejansko resnično videle. Ne morem si pomagat.
Zadeta sem od vsega. Zadeta sem od Njega!

Pa saj to je bilo za pričakovati, to je blo tako ali tako neizbežno. Zato sem se pa tako bala.
Vendar se ne bojim več. Sem samo neizmerno hvaležna K., da si je vzel čas zame, me poslušal … bil preprosto tam.

In čeprav se sliši totalno butasto, bi kaj takega privoščila res čisto vsakemu, ker je tako … lepo! :-D ;)

  • Share/Bookmark

16.12.2008

morda bo letos drugače…

Zapisano pod: moje, off — mici - 16.12.2008

Kako zanimivo je razmišljati nazaj – posebej ob prihajajoči najdaljši noči.
Vsako leto sem se strašno veselila praznovanja Novega leta in bilo mi je mučno in neprijetno, če do srede decembra še nisem vedela, kje bomo praznovali. Vedno je bilo veliko dogovarjanja, govorjenja, planiranja…

Letos pa se takim in podobnim pogovorom kar izogibam. Mi niso prijetni. In tudi ne zaželjeni. Tako ali tako se kar drugi dogovarjajo v mojem imenu, kje bom, kaj želim, kaj bom delala… In žal jim ne morem/ne znam dopovedat, da bi najraje bila doma. Ker Novo leto zame nima več nobenega posebnega pomena. Ni več prehod, ni več prestop, ni več nič novo. Ampak vse je staro, vse je enako, le bolj glasno kot druge dni/noči. In žal se tudi nobena stara stvar ne konča in nobena nova ne začne, le staro se nadaljuje v novem.

Vse kar si letos želim je biti z Mojim in to je to. Nič objemanja vsevprek, nič nepotrebnih vljudnostnih besed, nič neprijetne tišine ampak samo bližina in tišina.
Bomo videli – se (kot vedno) puščam presenetiti. ;)

  • Share/Bookmark

15.12.2008

zebe

Zapisano pod: off — mici - 15.12.2008

Pride obdobje – in je že prišlo – ko me neprestano zebe … ali pa je to samo posledica (po)nočnega dela?

  • Share/Bookmark

3.12.2008

francl

Zapisano pod: moje, off — mici - 3.12.2008

Ker je danes ravno rojstni dan našega Franclna, si že cel dan vrtim tole pesmico.

  • Share/Bookmark

14.10.2008

zakaj tvoj lonček pomijem s še večjo skrbnostjo?

Zapisano pod: off — mici - 14.10.2008

Priznam, da nisem najbolj navdušena nad teboj. Da raje vidim, če se sploh ne srečava in če imam čimmanj opravka s teboj, čeprav delava skupaj in bi bilo več kot dobrodošlo, če bi več sodelovala.
Vem, da sem velikokrat za trenja v najinem odnosu kriva sama. Res je pa tudi, da tudi pri ostalih nisi ravno na najvišjem mestu liste priljubljenih oseb. Zato, ker si tak, kot si. Žal. Ne morem si pomagati, ampak resnično te ne prebavljam in mi greš močno na živce.
Kadar si zjutraj pripraviš kavo res ne vem, zakaj si daš v 1 cm kave 3 žličke sladkorja in zakaj ga ne premešaš, da bi se ves stopil ampak samo nekaj tapkaš po lončku – po popitju kave pa seveda ves sladkor ostane na dnu. :evil:

Priznam pa tudi, da ravno zaradi tega, ker si mi tako zoprn, tvoj lonček vsakič pomijem še z večjo skrbnostjo. Ker ti kljub vsemu ne želim nič slabega.
Vem, da ga ostali zelo površno pomijejo – namenoma, da bi se končno zavedel tega, da tvoj način dela in odnosa nikamor ne pelje, predvsem pa zato, ker ti želijo na vseh področjih pokazati, da te ne marajo.
Pa zaradi tega nisem popolnoma nič boljša oseba od ostalih. Tudi se to dejanje nikjer drugje ne vidi. Vidim ga le jaz in to je (zame) pomembno. Da se predvsem sama zavedam dejstva, da si tudi ti samo človek s svojimi minusi, ob katerem lahko rastem in stopam ven iz svojih okvirov omejenosti, nezadovoljstva nad drugimi in obsojanja, čemur še preveč rada podležem.

Vem, da zaradi tega ne bom spremenila popolnoma ničesar. Edino, kar se lahko spremeni, je moj odnos do tebe. To, kako te dojemam, kako te sprejemam. Vseeno pa niti ne vem, ali si to sploh želim.

  • Share/Bookmark

17.09.2008

ratitovec

Zapisano pod: off — mici - 17.09.2008

Še dobro, da imam sestro, ki je večji freek na hribe, kot jaz. Zato se lahko nanjo obrnem, ko meni zmanjka idej, kam bi jo mahnila na še en lep poznopoletni dan. Torej, mahnili sva jo na Ratitovec.
Ne bom govorila o tem, da nisem imela pojma, kje ta žival je in ko sem iskala po zemljevidu, sem popolnoma po slučaju vzela zemljevid Škofjeloško, Cerkljansko hribovje in Jelovica ter iz prve takoj našla objekt iskanja. Pa če nisem od sile…

Torej, zjutraj sva se zbudili v porazno megleno jutro, ki kljub napovedim vrlih vremenarjev ni obetalo pretirano lepega dneva ter se odpeljali proti Prtovču. Vendar je že prvi pogled proti dolini in Železnikom povedal vse – midve v soncu, spodaj pa sama smetana.

Po začetnem strmem vzponu se je na planini Razor pogled kmalu odprl in lahko sva samo strmeli in se čudili vsem lepotam in krasotam okoli naju.

Ker sva bili omejeni s časom si žal nisva mogli privoščiti naskoka na planino Pečana ali pa Kosmati vrh, zato sva se zadovoljili zgolj z Ratitovcem ter kratkim martinčkanjem v zavetrju koče.

Na srečo imajo v koči zelo dobre flancate, so pa precej veliki. Spustili sva se po drugi poti, ki je malenkost bolj kolenom prijazna kot tista, po kateri sva se vzpenjali, hkrati pa tudi polna vseh raznoraznih tihožitij, da si je tudi moja sestra napasla dušo, ko se je na vsakih 5 minut ustavljala in slikala še eno izmed mnogih prelepih in prekrasnih motivov. Meni so bolj pri srcu ljudje, zato sem svojo mašinco puščala njej. ;)


Včasih smo imeli doma v dnevni sobi fototapeto (takrat, ko je bilo to še moderno) in se ni dosti razlikovala od zgornje slike. Potem so se pa vsi čudili, kako to, da so vsa naša praznovanja rojstnih dnevov in ostalih stvari v gozdu, saj smo (kot da bi bili dogovorjeni) vse slike slikali tako, da je bila tapeta za ozadje. ;)
Pa kaj čmo, taki so bili časi in z njimi tudi moda (30 in več let nazaj).

  • Share/Bookmark

12.09.2008

Vogar, planina Jezero

Zapisano pod: off — mici - 12.09.2008

Zdaj vem, zakaj je dobro ogledati si ali pa vsaj približno predhodno zastaviti pot, ki naj bi jo prehodil človek, ko gre na pot v hribe.

Včeraj sem se po dolgem času spet odpravila v (nizko) visokogorje. Vse, kar sem vnaprej sklenila je bilo, da grem nekam okrog Bohinja. Točne lokacije pa tako ali tako nisem imela izbrane. Kot prava gorenjka šparam vsak cekinček, zato sem mojega čmrlja pustila v Stari Fužini na parkplacu in se kot gorska koza zagnala v prvi hrib, ki je imel vsaj malenkost nakazano pot skozi gozd.
Po 3/4 ure strmega vzpenjanja po nemarkirani poti, kopici preplezanih podrtih dreves in po skoraj neuspešnem plezanju po skalah sem končno našla pravo pot (markirano).

Še dobro. Kajti bila sem že na robu začetka stanja se bom kar obrnila in grem kar domov, tole je too much. Čez pičlih nekaj minut sem se vsa vesela in nasmejana znašla pred skupinico srednješolcev, ki so očitno imeli športni dan in bilo mi je v izredno veselje, ko sem jih poslušala, kako so stokali in jokali in svoje profesorje spraševali, ali je še daleč, ata Smrk? ;)
Na Vogarju sem napasla dušo ob vseh prečudovitih razgledih, ki mi jih je nudil dan.

Naprej sem se odpravila za nosom in še dobro, da obstajajo kažipoti, saj sem se pri vsakem z veseljem odločala, kam bom šla. Vbistvu je bilo dobro, da si nisem že prej začrtala smeri, ker bi bilo preveč dolgočasno.
Srečala sem tudi dva strica iz sosednje Avstrije, ki sta kar tako malo hodila po naših gorah. Priznam, da mi je žal, ker nisem v srednji šoli bolj sodelovala pri nemščini, ker mi ni pretirano v ponos, da sem v petnajstih minutah, kar smo potrebovali časa, da smo se vsaj malo sporazumeli, po nemško znala povedati samo to, da ne obvladam nemščine. Isn’t that the thruth? :P
Še dobro, da so drugi bolj vešči večih tujih jezikov in sem zato lahko malček počeščila slovenščino, pa sta tudi nekaj malega besed ujela. ;) Srčno upam, da sta našla pravo pot …

Ko pride človek po vseh tistih nečloveško strmih serpentinah do planine Jezero, se mu resnično lahko kamen odvali od srca.

Če bi imela več časa in če se mi ne bi mudilo domov, bi verjetno kar podaljšala do sedmerih (malo zavoljo starih časov, malo pa tudi še za dodatno dušno pašo), vendar sem se s težkim srcem podala nazaj. In čeprav sem si celo pot govorila, da nazaj gotovo ne bom šla po isti poti, se je zgodilo ravno to – šla sem po točno isti poti, po kateri sem prišla. Po vseh tistih skalah sem lezla nazaj, na katerih sem se gor grede ubijala in lomila noge in palice. Pa nič zato.

Vem pa zdaj, zakaj je dobro še s kom it na takle izletek – ne glede na to, da je izredno prijetno sam vandrati okrog, ko se lahko v miru sprehajaš skozi svoje misli in poslušaš prijetno tišino planin, je pa ravno tako prijetno na koncu poti se samo vsesti v avto in ne razmišljati o ničemer, še najmanj pa se ubadati s prepotentnostjo nekaterih voznikov, ki imajo oh in sploh najboljši avto. Prihodnjič si bom zrihtala enga šoferja. :P

  • Share/Bookmark

1.09.2008

sobotni izlet

Zapisano pod: moje, off — mici - 1.09.2008

S kolegi smo se v soboto odpravili proti Primorski. Prva postaja so bile Mengore pri Volčah, druga pa Idrijske Krnice. Vožnje je bilo veliko in še malo, smeha tudi precej, najbolj pa so bile zanimive lokacije, na katere smo se odpravili.
Kadarkoli se z dotično družbo kam odpravimo, mi uspe prevzeti popoln monopol nad vozilom, s katerim se vozimo (navadno to ni moj avto, saj bi bilo to v nasprotnem primeru razumljivo). In tako je bilo tudi tokrat. Sprva sem pohlevno sedela zadaj in se šla običajnega turista, ki opazuje in občuduje okolico, vendar to ni trajalo dolgo. Kmalu je bil “prvi” voznik tako utrujen in še, ker je precej nevajen dotičnega vozila, sem bila naprošena, če lahko prevzamem nadzor nad volanom. ;) Krasno!
Navadno sicer nisem pretirano navdušena v tujem avtu polnem meni ljubih ljudi križariti po slovenskih odročnih cestah, ki ne poznajo le dveh ovinkov ampak precej več (variacij na levo in desno je resnično mnogo več, kot sem jih do sedaj poznala), vendar je bilo tokrat drugače. Prav prijetno je bilo ovinkariti in zavijati in levo in desno …
Do sedaj sem bila v očeh kolegov specialist za avtoceste, saj sem lani na poti iz Rima cel čas prav ljubosumno držala ključe v rokah, da ja ne bi kdo drug sedel za volan in peljal avta naprej. Ampak, ker sem multitasking person, znam izredno dobro vozit tudi skozi vse možne leve, desne in vse ostale ovinke.

Ker smo vsi več ali manj Rupnik-fani, je bilo seveda popolnoma logična izbira, da smo si za končne lokacije izbrali kraje, kjer je vsaj en (ali pa več) Rupnikov mozaik. In v Mengorah je frišno postavljen križev pot z resnično fenomenalnimi mozaiki. Priporočam ogled.
Idrijske Krnice so pa tako ali tako pravi raj na zemlji s cerkvico sv. Florijana, ki ima Florijanov mozaik na zunanji strani fasade, v notranjosti pa je prečudivit mozaik sv. Joahima in Ane.

In ker smo se ravno vozili po idrijskem koncu ne bi bili pravi lokalpatrioti, če se ne bi ustavili tudi na kosilu – idrijskih žlikrofih. Ženski del ekspedicije je takoj napadel gospodinjo za recept, in ženske ne bi bile prave ženske, če jim/nam ga ne bi uspelo dobiti. Hkrati smo pa izmenjale tudi bogato zakladnico receptov za piškote in drobno pecivo, saj smo v kratkem naprošene tudi za peko piškotov za poroko.
Že zdaj se mi sline cedijo, pa še začela nisem pečt. Mogoče bo pa ravno poroka tisti mejnik, ko bom spet večkrat zagnala svojo pečico in kaj slastnega iz nje potegnila. Bomo videli.

  • Share/Bookmark

10.08.2008

rada imam …

Zapisano pod: off, up close — mici - 10.08.2008

Rada imam druženje. Še posebej s starimi kolegi, s katerimi že kar en lep čas nismo bili nič “konkretno” skupaj.

Tako prijetno je, samo sedeti v dobri družbi in poslušati vse tiste znane glasove, ki govorijo, pripovedujejo, vsak o svojem dogajanju, o svojih dogodivščinah. Lepo je obujati spomine, si pred oči priklicati vse tiste trenutke, ki smo jih preživeli skupaj in so iz nas naredili ljudi, kakršni smo danes.

In tako lepo je skupaj razmišljati o prihodnosti, o novih potovanjih, o novih dogodivščinah, ki s seboj potegnejo tudi vse pretekle …

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |