Mici






         življenje s krili

30.10.2007

iz poštnega nabiralnika

Zapisano pod: pošta — mici - 30.10.2007

Kako bodo zgledali naši zadnji dnevi pred penzijo, če se bodo naši veljaki še naprej odločali in zviševali starostno mejo za odhod v pokoj? Takole:

zadnji dnevi pred penzijo

  • Share/Bookmark

16.10.2007

iz poštnega nabiralnika

Zapisano pod: pošta — mici - 16.10.2007

NEKAJ POSEBNEGA

Moj prijatelj je odprl predal, ki je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega. Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to. 

Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, ki jo bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla. Obrne se k meni in mi reče: Nikoli ne hrani ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!

…še vedno premišljujem o teh njegovih besedah. Spremenile so moje življenje. Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena z užitki, ne pa preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze nekega dne in enkrat te dni so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ, sedaj.

Nisem prepričan kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi vedela, da je jutri ne bo tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila. Verjamem da bi šla jest v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana.

Pravzaprav so te drobne neizpolnjene stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete. Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, hranim ob strani le tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan…..vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta je posebna.

  • Share/Bookmark

6.09.2007

kričiš ali šepetaš?

Zapisano pod: pošta — mici - 6.09.2007

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: »Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?«
Učenci so razmišljali nekaj časa: »Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo.«
»Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?« je vprašal učitelj, »ali ni mogoče govoriti potihem – nalahno?«
»Zakaj kričiš, ko si jezen?«
Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.
Končno je razložil: »Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.«

Nato je vprašal učitelj: »Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.«
Učitelj je nadaljeval: »Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Taki sta dve osebi, kadar se ljubita.«

Potem je nadaljeval: »Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.«

Avtor: P. Nadino Conte

  • Share/Bookmark

30.08.2007

Kaj pomeni …

Zapisano pod: pošta — mici - 30.08.2007

Veš kaj pomeni, če te žena objame in poljubi ko prideš domov, te prijetno poboža po pleši ali laseh, te postreže z večerjo in te potem še v posteljo povabi…??

  • Share/Bookmark

osel – življenje

Zapisano pod: moje, pošta, samo mnenje — mici - 30.08.2007

Živela sta kmet in njegov osel – oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima zdebelile kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival,ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako. Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo stare živali vleči iz mokre pasti. Sosedje so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo.Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali v vodnjak, je žival zemljo preprosto stresla s sebe in stopila nanjo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

Življenje bo metalo na nas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne,črne. Uporabimo zvijačo in preprosto stresimo s sebe vse te smeti in stopimo nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od naših težav je samo stopnica gor, v višave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na nas metal samo svojo zemljo. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.

Nauk zgodbe?

Osel se je domislil genialne rešitve zato, ker njegovega uma niso zapolnjevale misli sovraštva do kmeta, ki mu ni pomagal. Ni se spominjal dogodkov, ko je kmetu sam pomagal, ker je to takrat pač delal brez potrebe, da bi mu kmet moral kaj vrniti v zameno. Prav tako ni igral vloge žrtve, torej v sebi ni imel misli, ki bi mu jemale pozornost in moč, ko bi jokal nad svojo zlo usodo. Bil je pač samo navaden in preprost osel in kot tak je razumel, da so zemljo metali ljudje samo zato, da bi potem on pač stopil nanjo in se rešil. Zato se je zemlje razveselil in jo razumel kot priložnost, da prileze na vrh, na svetlobo.

Vse svoje pomisleke in dvome zberite, jih zapišite in v njih poiščite svojo temačnost.

V teh mislih leži samo temačnost, ki jih mečete v druge. Če jo drugi stresejo s sebe in stopijo nanjo, so oni dobri, vi pa ne. Če tega ne storijo, ste jih žive pokopali in zazidali v grob. Ampak to je že njihov problem. Vaš pa, da položite pod mikroskop malo svoje zemlje in analizirate njeno vsebino.

Nauk nauka zgodbe: Včasih je dobro, da se rodiš v življenje kot preprost in neumen osel.

  • Share/Bookmark

26.08.2007

Post-it notes

Zapisano pod: pošta — mici - 26.08.2007

Kako moški uporabljajo Post-it notes?

moški in post-it notes

  • Share/Bookmark

21.08.2007

Kratki a sladki

Zapisano pod: pošta, takle mamo — mici - 21.08.2007

Ej stari, kdo je zate največja osebnost zadnjih 100 let?

Tale Armstrong , brez dvoma.

Zakaj pa on?

Še sprašuješ? Da tako igraš trobento,
odletiš na Luno, potem pa še sedemkrat
zmagaš na Tour de France.

  • Share/Bookmark

24.07.2007

Pošta in telefon

Zapisano pod: miks, pošta — mici - 24.07.2007

Maili so dandanes nepogrešljivi. Skoraj tako kot prenosni telefoni. Jaz osebno brez telefona brez težav zdržim, saj mi je bolj kot ne nepotrebna navlaka. Sem namreč mnenja, da kdor bi želel kontaktirati z menoj, me lahko dobi tudi na drug način, ne samo prek telefona. In zato imam tisto škatlo s seboj samo takrat, ko je najbolj potrebno. Med vikendom pa ga z lahkim srcem “pozabim” doma in jo mahnem kam daleč, od ponorelega sveta in sem do nadaljnega nedosegljiva – razen seveda za tiste, s katerimi sem v danem trenutku. ;-) Zakaj smo se ljudje tako navadili, da smo vedno in povsod dosegljivi? Potem se pa razburjamo, ker nimamo niti enega trenutka prostega, ker nas vedno zmotijo takrat, ko je najmanj potrebno.

Le kako so se včasih ljudje vse lahko zmenili ne da bi 10 in večkrat preverjali, ali drži dogovorjeno. Bili so časi, še ne tako daleč nazaj, ko smo se s kolegi poklicali, rekli: v petek se dobimo tam in tam in gremo tja in tja, pa je bilo zmenjeno. Noben “double check” ni bil potreben, saj je veljalo kot pribito. Danes pa je tako: s kolegom se zmeniva, da greva zjutraj v hribe. OK. Zvečer se ponovno slišiva, da še enkrat ponoviva, kar oba že veva – kdaj greva, po kateri poti bova šla, … In ponovno naslednje jutro me pokliče… Pa daj mi že mir! Če sva se zmenila, potem drži.

Seveda tudi meni včasih (res pa je, da ne prav pogosto) paše se pogovarjati po telefonu, vendar sem to fazo že pred leti prebrodila in ko sem na lastni koži občutila, da je to samo nepotrebno izgubljanje časa (da o denarju niti ne govorimo), mi ni bilo problema odložit telefona. Se popolnoma strinjam s kolegom, ki pravi, da je telefon za dogovor in ne za pogovor. Pogovori so pa tako ali tako bolj pristni “face to face”, čeprav je včasih bolj prijetno kramljati po telefonu. :-) Imam sodelavca, ki je v manj kot pol leta naredil 700 ur službenih pogovorov po telefonu, to je malo manj kot 5ur in pol na dan (pa ni bil telefonist ;-) ). Nič čudnega, da ga je neprestano bolela glava, ko pa je prišel domov, pa iz sebe ni spravil več nobene besede, ker se mu ni ljubilo govoriti. Zdaj, ko je pa zasedel drugo pozicijo v firmi, pa ugotavlja, da ima preveč časa. Jah, tudi malo računice – sedaj v enem delovnem dnevu nima niti ene ure pogovorov po telefonu. Bi skoraj lahko rekla, da je razlika očitna. By the way, tudi glava ga ne boli več ;-)

Pošta je pa tudi svojevrsten fenomen. Vsak dan, ko pridem v službo, me čaka na ducate mailov, ki bi jih včasih najraje zmetala kar v junk (spamov tako ali tako ne dobivam, na srečo). Ker pa seveda ne morem iz svoje ženske kože in me seveda zanima, če je kaj od tega, kar sem dobila, “užitno”, tekom dneva vse pogledam. In kar pač je užitnega, pošljem naprej :-)

Cest la vie. :-D

Ja, tako pač je, da sem ne glede na to, koliko se pritožujem, rada zasuta s pošto, ker mi na nek čuden način daje (lažen) občutek pomembnosti, nepozabljenosti, sprejetosti in tudi vpetosti v življenje.

No, in tule je še ena slikca iz mojga maila, ki pa mislim, da bo bolj všeč dečkom. ;-)

lj.jpg

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |