Mici






         življenje s krili

12.08.2009

sem res že tako stara, da ne razumem?

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 12.08.2009

Priznam, pred dobrimi 10 leti sem sama sedela v šolskih klopeh, se pripravljala na maturo (takrat so jo ravno ponovno uvajali nazaj), komaj čakala na tista dva meseca popolne brezskrbnosti, jutranjega poležavanja, nočnega pohajkovanja, skupnih izletov na morje ali v gore …

Ko gledam naše domače mladce in mladenke (maturantko ter dva predmaturanta), pa si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, zakaj je med nami (ki smo od njih starejši borih 10 let) in njimi tako velika razlika:

  • med počitnicami se spomnim, smo s prijatelji prav iskali priložnosti, da smo se lahko dobili, se srečali … za to nismo potrebovali popolnoma nobenih pripomočkov – dovolj nam je bila klop ob poti in že smo se smejali, klepetali, reševali svet, … danes pa gledam svoje drage nečake: če ni nujno potrebno, sploh ne grejo ven iz hiše, važno je, da računalnik ni zaseden in da internet dela … in to je to. Kakšni prijatelji? A da bi koga šel obiskat? Pa saj se ti je zmešalo!
  • če nismo šli vsaj enkrat med počitnicami skupaj na morje in enkrat v hribe, počitnice niso bile prave počitnice … nekaj je manjkalo. Naši mladci se  pa prav s težavo kam odpravijo - ker je treba hodit, ker zgubljajo dragocen čas za vožnjo, ker predolgo traja, da sploh kam pridejo … Ali ni namen počitnic ravno v tem, da zgubljaš čas? Saj tako ali tako nimaš kaj početi
  • nam je bilo pomembno tudi pridobivanje določenih sredstev (beri: vsak si je zrihtal počitniško delo za vsaj 14 dni in manj, ko je bilo treba delat in bolje ko si bil plačan, boljši si bil ;) ), da smo potem med letom lahko neovirano pohajkovali po kinih, po sladoledkih ali pa da smo se lahko vsedli ob Ljubljanico in “kot veliki” naročili vsak eno pivce. Danes pa se cele dneve premetavajo po hiši/stanovanju in njihova edina rekreacija je: od postelje do hladilnika, pred televizor, do hladilnika in potem zadnji postanek – pred računalnik dokler zdržiš. Služba? Kaj si nor? Nimam časa, saj imam štipendijo, itak noben ne dela, to je zastarelo, ne rabim se nič naučit ker tako ali tako že vse vem …
  • za nas matura ni bila nekaj postranskega ampak smo jo jemali resno. Zadnji mesec pred maturo smo se vsi zabubili vsak v svoj kotek in prekinili vse stike – da se ne bi motili in da bi imeli dovolj časa in miru, da se pripravimo na preizkus. Ker smo bili ena izmed prvih generacij, ki je delala maturo, še nismo imeli vseh mogočih in nemogočih priročnikov in vadnic s primeri maturitetnih testov. Na suho smo glodali zvezke cele srednje šole, delali vaje ki bi načeloma lahko prišle v poštev za maturo in kot norci prebirali vse mogoče in nemogoče knjige. Na kraj pameti nam ni padlo, da bi izpustili kakšen preizkus, da ne bi šli na ustni izpit ali pa da ne bi oddali vseh dodatkov (seminarske naloge), ki so jih zahtevali. Moja draga nečakinja pa je storila prav to: ker ni bila prepričana, ali je prav razumela navodila za seminarsko nalogo, ki jo je bilo potrebno oddati pri biologiji za maturo, je pač ni oddala – saj prinese samo nekaj procentov in tudi če je ne odda (takšno je bilo njeno razmišljanje), bo s testom in na ustnem zbrala dovolj točk, da bo gotovo naredila. No go, lub’ca.

Srčno upam (pa ne zaradi svoje drage familije), da so samo naši otroci taki – apatični do vsega, nedružabni, asocialni, … se pa vseeno bojim, da so kljub vsemu tipičen primerek svoje vrste. Vem, da se je popolnoma nesmiselno ubadati z vprašanjem, kam bo šel ta svet, ko bodo ti (taki) ljudje prišli na oblast, ker verjetno ne bo nič slabše, kot je zdaj … svet pač tudi brez našega posredovanja drvi v prepad (upam pa, da ga jaz še ne bom doživela ;) ). Me pa srčno zanima, kako te ljudi zmotivirat, da bodo ugotovili, da ni vseeno, ali cel ljubi dan presedi doma in gleda v kišto, ki se imenuje računalnik in/ali televizor ali pa gre ven, na sonce po malo vitamina D in dopamina, ki ga dobi v družbi, kjer se smejejo, veselijo (tu mislim zdravo veselje – brez takih ali drugačnih dodatkov v obliki drog alkohola, cigaret, poživil, …) in kjer ne nazadnje tudi kakšno hudomušno ušpičijo.

Le kakšne bodo njihove zgodbe iz mladosti?

  • Share/Bookmark

4.06.2008

žena ali prijateljica

Zapisano pod: samo mnenje — mici - 4.06.2008

Na poti v službo sem po radiu poslušala jutranjo temo: ali naj Bushevo ženo (ki bojda v kratkem pride v Slovenijo na obisk s svojim možem) sprejme Türkova žena ali Janševa prijateljica?

Jah, no, kaj naj rečem – ali se je o tem sploh treba spraševati, zakaj pa imamo protokol oz. kje je v tem primeru enakost vseh državljanov – nima veze, ali si predsednik države ali premier? Res, da smo Slovenci napredni in je po našem zakonu (kdo ga je že sprejel?) partnerji v izvenzakonski skupnosti popolnoma enake pravice kot partnerja v zakonski skupnosti, pa vendar me zanima, ali je res to imidž, ki ga hočemo kazati drugim?

Zanimiva se mi je zdela primerjava enega izmed poslušalcev, ki je rekel, da naj Bushevo ženo sprejme boljša polovica tistega, ki je Busha sploh povabil v Slovenijo. Saj goste, ki so povabljeni, sprejme navadno gostiteljica in ne sosedova žena, četudi je sosed zraven. Pa vendar, če goste povabiš k sosedom domov, jih ne moreš sprejeti ti, mar ne?

Mah, vse skupaj je spet še eno nabiranje političnih točk. Pa kaj jim morem, če še niso dojeli, da so vse skupaj popolnoma spušili že long ago. Vsi skupaj

  • Share/Bookmark

27.05.2008

zakaj me na koncu dneva bolijo oči

Zapisano pod: samo mnenje — mici - 27.05.2008

V službi delo zahteva, da več ali manj sedim pred računalnikom in delam z njim. Torej, če preračunam, je to približno vsaj 6 efektivnih ur gledanja v monitor. Ko pridem domov, je moja odvisnost v tem, da takoj prižgem računalnik in pogledam, če me je med tem, ko sem bila na poti iz službe domov, doletela kakša pošta. Seveda si lahko brez slabe vesti prebrskam tudi vse tiste strani, ki jih gledam za svoje, ne za službene namene, kar mi povečini vsega skupaj do večera (z manjšimi ali večjimi od-monitorskimi pavzami) vzame zopet približno dobro uro. Nikakor pa ne smemo pozabiti tudi obveznega gledanja televizije pred spanjem, po možnosti v popolnoma zatemnjenem prostoru brez kakršnekoli svetlobe, razen ekranske.

Res, da sem zjutraj kolikortoliko spočita in mi gledanje v ekran brez krajših ali daljših premorov ne povzroča večjih težav, pa vendar se še vedno čudim, zakaj me ob koncu dneva vedno pogosteje pečejo/bolijo oči.

Do danes mi ni niti na kraj pameti padlo, da se do svojih oči obnašam izredno mačehovsko. Pa vendar lahko ta trenutek z gotovostjo trdim, da je vse to res. Kot da oči ne bi bile moje, kot da se ne bi mogle nikoli in nikdar utruditi, kot da bi jih lahko vsak trenutek zamenjala za bolj spočite, bolj sveže, bolj neutrujene. Pa ne gre. Tega ne morem narediti – na srečo ali pa na žalost (kakor za koga).

Žal ne poznam recepta, kako to čez noč odpraviti, pozdraviti, spremeniti na bolje in kolikor se poznam mi tudi sprejemanje takih ali drugačnih planov pri tem ne bo veliko pomagalo (sem že prevečkrat brezuspešno poskusila, da bi se še enkrat pustila svoji domišljiji speljati na led). Zato bo vse, kar bom rekla za konec, tole: tudi če problema ne odpravim, je važno, da se ga vsaj zavedam.

  • Share/Bookmark

5.04.2008

team working

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 5.04.2008

Evo, končali. Ni bilo tako grozno, kot je bilo pričakovati, ni pa bilo tudi ne briljantno, kot bi lahko bilo.

Če sama potegnem črto čez zadnja dva dneva, moram odkrito priznati, da mi je bilo všeč. Predvsem to, da smo staknili glave skupaj in namudrili eno pametno zadevo, ki ni tako preprosta, niti ni najlepša, je pa naša in to je bistveno. Rodili oz. bolje rečeno spočeli smo PUIS-a, ki že ima več ljubkovalnih imen (domišljija nima meja ;) ). Kdaj bo rojstvo tega srečnega deteta še ne vemo, ker se mu morajo celice šele začeti deliti, je pa bistveno, da je seme vrženo v zemljo in da že kaže zametke kaljenja.

Prav fascinantno mi je bilo dva dni gledati sodelavce v okolju, ki ni naše primarno okolje, kako smo se v njem znašli, kaj nas je vleklo, kako in koliko je kdo prispeval pri oblikovanju našega puiseka predvsem pa, kako so bile razdeljene vloge. Če sem še pred dnevi mislila, da smo vsi odprti za nove ideje, za nove izzive, da smo team, ki drži skupaj, danes vem, da temu ni tako. Jah, sem pač naivna, ker je zame vsak človek dober, dokler ne dokaže nasprotno. Razočarali so me tisti, od katerih tega nisem pričakovala, ker so se držali svojega “prav” kot pijanec plota ob tem pa mendrali vse, ki s(m)o jim bili napoti.

Pa nič zato. Vem, da bom sama dala vse od sebe in tudi druge primorala, da bodo kaj naredili, ker mi ni vseeno za firmo, ker mi ni vseeno, če stvar zaživi ali pa se nanjo pozabi. Kar je dobro, je treba ohranjati in negovati. Če je pa zanič, bo pa tako ali tako samo propadlo.

Pa tudi bi bila izredna škoda, če ne speljemo tega puiseka, ker bodo uporabniki prikrajšani za vsaj eno “pametno” iz našega bogatega besednega zaklada, ki se bo uporabljal na call centru.
Kako se imenuje ženska različica produkta PUIS? Prasica
Kako bi lahko poimenovali tri stopnje razvoja projekta PUIS? Odoiek, puis, meriasec
Kaj rečemo, če PUIS ne dela, če sistem pade dol? Prasec se je spet usral

  • Share/Bookmark

9.02.2008

žurerski nomadi

Zapisano pod: samo mnenje, up close — mici - 9.02.2008

Pod tem naslovom sem danes v Dnevniku prebrala članek o nočnem življenju mladih (15-30 let).  Ja, statistika res ni zavidanja vredna in priznam, da sem se na nekaterih mestih kar malček zgrozila nad podatki, ki so bili navedeni.

Se mi je pa ob branju postavilo eno vprašanje, ki se mi zdi ključno pri razumevanju celotnega projekta, ki so ga izvedli v 9 evropskih mestih (med njimi je bila tudi Ljubljana) in je zajelo 1383 mladih. To vprašanje pa se glasi: kakšna so družinska ozadja, iz katerih ti mladi izhajajo? Ne bom zdaj ponavljala celotnega članka, je pa “zanimivo” branje.

Pred časom sem bila v neki skupini mladih, ki so tipičen primer nomadskih žurerjev – doma zelo malo, večino prostega časa pa po lokalih, kafičih, zabavah, … vsak vikend pijani, zadeti, … vglavnem, ni da ni. Po zelo kratkem času pogovora pa so se ti mladi, ki so sicer na zunaj zgledali, kot da imajo ves svet v svojih rokah, da je ni stvari, ki je še ne bi poizkusili, da je ni situacije, ki ji ne bi bili kos, odprli in pokazali svoj pravi jaz.

Neko dekle, ki sicer daje vtis nedostopne ice queen, ki ima vse pod kontrolo, je povedala, da je njena mama narkomanka in jo je pustila očetu, ko je bila punčka stara tri leta. Od svojega sedmega leta je dekla svojemu očetu – mu pere, lika, kuha, pospravlja, skrbi za finance, gospodinji tudi vsakokratni očetovi novi ljubezni… V joku je priznala, da si želi samo enkrat, da bi ji oče rekel “Hvala”, vendar tega ni … nikoli. Vse kar od očeta sliši je: “Zakaj to še ni narejeno … kako si neumna …”

Nek drug fant, ki se ga drži ugled največjega frajerja, je pred vsemi priznal, da si ne želi več biti frajer, najbolj kul, najbolj in, ker ne potrebuje oboževalcev. Potrebuje pa nasmeh, prijazen pozdrav – to mu manjka. Doma mu starša dajeta vse, kar si zaželi – še nikoli se ni zgodilo, da bi mu kakšno stvar, četudi je navadna malenkost, odrekla, vse je vedno takoj dobil. Celoten spekter pogovorov, ki se odvijajo pri njih doma zajema naslednje stavke: “Kako si? … A kaj potrebuješ? … Na, tu imaš denar in si vzemi, kolikor rabiš … “. Ta fant doma še nikoli v življenju ni bil karan ali kregan za nobeno stvar, ki jo je naredil. In je priznal na koncu, da dela vse sorte stvari (se zapija, se drogira, ga ni domov tudi cel vikend, …) samo zato, da bi ga starša opazila. Pa ga ne, ker sta preveč zagledana vase.

Tudi zgodbe ostalih so bile zelo podobne. Doma s starši nimajo nobenega odnosa, nobenega stika, nihče jim ne reče “Rad te imam, dragocen si mi, zakaj si to storil, …” Preprosto ne poznajo bližine. Zato jo iščejo zunaj, pri drugih, v svetu. Ampak svet ti ne more dati bližine, topline doma, ker je svet prazen in pust, izropan … ne glede na to, da nam na vseh korakih ponuja take in drugačne iluzije sprejetosti, pripadnosti in ljubljenosti. Kako malo je bilo potrebno, da so se ti mladi odprli – vse kar so potrebovali, je bil nekdo, ki jih je poslušal.

V luči te izkušnje z mladimi in po prebranem članku pa se mi postavlja še eno vprašanje: “Koliko je sploh pravih, pristnih odnosov med nami?”

  • Share/Bookmark

22.01.2008

misel tedna

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 22.01.2008

Kdor ne misli na druge, bo nekega dne spoznal, da tudi drugi ne mislijo nanj.
(kitajski pregovor)

OK, včasih se mi zdi, da je to popoln idiotizem, saj smo ljudje nagnjeni k temu, da neprestano razgljabljamo o drugih, se spotikamo ob njihovih besedah, dejanjih, si izmišljamo raznorazne zgodbice, ki ali opevajo ali pa popolnoma spljuvajo določeno osebo.

Ampak po drugi strani je pa to še kako res. Zdaj, ko sem malček bolj pozorna na določene skupine ljudi različnih starosti, poklicev, izobrazbe, interesov, … je silno zanimivo gledati, kakšne so reakcije določenega kroga na nek dogodek, na nek dražljaj.

Recimo primer devet-desetletnikov. Karkoli se zgodi enemu izmed njih, se že znajo tako vživet v situacijo, da imajo občutek, da se je zgodila vsem. Vse si delijo, o vsem se odkrito pogovorijo, vse je skupno. In tudi na glas se pogovarjajo o sebi, o drugih. Pa to ni opravljanje. Nikakor. Je samo in zgolj izražanje svojega mnenja. Če kdo od njih sliši kakšno kritiko na svoj račun, se ne zapre takoj v kot in se ne izolira, ne čuti se tako zelo osebno prizadet. Sprejme jo kot tako in če je prilika, se morda celo pride k meni pogovoriti o tem. Zanimivo.

Njihove misli se vrtijo okoli njih samih in tudi okoli drugih ljudi. Enkrat je center pri njih, enkrat pa pri ostalih. Nekako se enakomerno porazdeli.

Tipičen primer človeka, za katerega pa zgornji stavek popolnoma drži je pa moj sodelavec. Priznam, da ne poznam vse zgodbe in celotnega ozadja, pa vendar sem se spomnila nanj. Je izredno tih človek, nekonflikten, precej zaprt vase in se mu vidi, da zato, da bi bil srečen, ne potrebuje veliko zunanjih dražljajev in vzpodbud, ne vtika se v druge in ne vzbuja pozornosti. Ko sem prišla v firmo pred dvema letoma je bilo potrebno skoraj celo leto, da je na moj pozdrav namenjen njemu odzdravil. In lani poleti se je celo zgodilo, da smo šele po treh dneh opazili, da njega sploh ni v službi, ker je bil na dopustu. 8)

Sem pa pred prazniki naredila ene vrste poizkus z njim (revež sploh ni vedel, da sem si ga sposodila ;) ). No, kakorkoli – en dan sem malo potegnila v službi in ker sva ravno istočasno odhajala domov, sem mu ponudila, da ga zapeljem na glavno avtobusno postajo v center. Sprva sploh ni vedel, kaj naj odgovori in se je na vse kriplje branil, vendar je vseeno prisedel v mojega čmrljčka. In naslednji dan, smo se poslavljali in si voščevali srečno v novem letu, si je fante upal samo meni voščiti, pred vsemi ostalimi se je pa kar skril – dobesedno.

Ker ni vpadljiv, hitro pozabimo nanj, ko pa mu izkažeš čisto malo pozornosti, pa postane silno hvaležen in ne pozabi tega. In zdaj se vsi skupaj trudimo, da bi ga večkrat opazili, saj nikomur, pa naj bo še tako introvertirana oseba ni prijetno, ko opazi, da je popolnoma neopažen.

  • Share/Bookmark

13.01.2008

javno – zasebno

Zapisano pod: moje, samo mnenje — mici - 13.01.2008

Odkar ne gledam več tako pogosto televizije, sem opazila, da sem bolj dojemljiva za stvari, ki se dogajajo okoli mene. Prej se me nobena novica, pa naj je bila dobra ali slaba, ni dotaknila (jah, sem pač otrok globalizacije :lol: ), zdaj pa sem malček bolj pozorna na novice in objve, ki jih vidim.

In ravno včeraj zvečer, ko sem gledala poročila, so objavili veselo novico, da je v Postojni odprta nova veterinarska klinika, kjer je hišnim ljubljenčkom omogočeno obsevanje rakavih tumorjev, vodna fizioterapija in digitalni rentgen. Tja zdaj lahko vozij(m)o svoje ljubljenčke na zdravljenja, na zgodnje odkrivanje rakavih tumorjev, …

Vse lepo in prav. Vendar sem se ob tem nehote vprašala, kaj je narobe z nami, ljudmi. Oprostite, samo ne razumem, zakaj so potrebne tako specializirane klinike za živali, če pa ni v prvi vrsti poskrbljeno za osnovno zdravljenje ljudi. Onkološki bolniki so hospitalizirani v nemogočih razmerah, pediatrična klinika se seseda sama vase, nevrološki pacienti ležijo en na drugem, … Sicer so že zgrajeni novi objekti za rešitev teh vprašanj (ali pa se še gradijo), vendar se vse ustavi pri denarju. Seveda. Ker gre za državni denar, se zadeve vlečejo in vlečejo in na račun podajanja žogic od enega ministra do drugega, od enega odgovornega do drugega, se nehote in nevede dela škoda na že zgrajenih novih objektih.

Na drugi strani pa imamo tu tipičen primer, kaj vse je mogoče narediti, če je financiranje projekta v veliki meri v rokah zasebnikov, ki se jim ni potrebno ukvarjati z vsemi državnimi in državniškimi mlini, ki upočasnjujejo, če ne celo onemogočajo izpeljavo celotnega projekta.

Torej, če imaš denar, je vse mogoče in si lahko zamisliš karkoli, vse se bo naredilo in izpeljalo, ne glede na uporabnost in pametnost projekta. Če ga pa nimaš, pa tudi pomembnost, namembnost in uporabnost za vse ne igra nobene vloge, ker si pač odvisen od dobre volje (beri egocentrizma) “odgovornih”, torej tistih, ki se o vsej stvari odločajo.

  • Share/Bookmark

jaz – potrošnik

Zapisano pod: moje, samo mnenje, takle mamo — mici - 13.01.2008

Ha, ha, ha …

Kdo je že potrošnik? poglejmo malček po SSKJ:

  • potróšnik  -a m (ọ̑) kdor kaj porablja: seznaniti potrošnike z novimi izdelki; skupnost potrošnikov; zahteve, želje potrošnikov / potrošniki električne energije, zemeljskega plina ◊ bot. rastlina z modrimi cveti v koških, ki raste zlasti ob potih; cikorija (iz SSKJ);
  • potróšniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na potrošnike: zgraditi nov potrošniški center; potrošniške potrebe / potrošniški svet organ krajevne skupnosti, sestavljen iz zastopnikov trgovine in potrošnikov, ki usklajuje želje in potrebe krajanov // nanašajoč se na ljudi, ki so usmerjeni k pretiranemu uživanju, porabljanju materialnih dobrin: potrošniška miselnost; ekspr. potrošniška mrzlica / potrošniška družba ◊ fin. potrošniško posojilo posojilo za nakup blaga za osebno uporabo

No, to jaz zagotovo nisem. Kako to vem? Zato, ker so že od ponedeljka razprodaje, pa tudi še nisem stopila v trgovino, da bi si sploh kaj ogledala, kaj ponujajo, kaj razprodajajo (po domače, česa bi se radi znebili), niti nisem pomislila na to, da bi se v bližnji prihodnosti odpravila na potep po trgovinah. V prvi vrsti nimam časa za to, pa tudi če dobro premislim, se mi zdi popolnoma nepotrebno brezglavo pojanje po trgovinah in kupovanje nečesa, kar mi je po trenutnem navdihu približno všeč, pa še zelo ugodno je, pa že takoj pri plačevanju vem, da bo zadeva po vsej verjetnosti pristala v omari in čakala na boljše čase – da ugleda svetlobo dneva. To se je v preteklosti pripetilo kar nekaj kosom oblačil, ki imajo po skoraj enem letu od nakupa na sebi še vedno listek s ceno iz trgovine. Fuj in fej, metanje denarja skozi okno, pri sosedih pa nimajo za kruh…

  • Share/Bookmark

10.10.2007

nov avto

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 10.10.2007

Gledam skozi okno svojega sodelavca, ki si je ravnokar omislil nov avto. Mu ga privoščim, res, vendar se mi pa zdi kar malček otročje, da se že eno uro sprehaja okoli njega in ga boža, prav zaljubljeno gleda in samo čaka, kdaj bo njegovo najnovejšo pridobitev pohvalil kdo od mimoidočih.

Pa daj, saj je samo pleh… Še ko se mu je rodil sin ni bil tako vesel in ponosen, kot je danes.

Kdor more razumeti, naj razume. Jaz ne razumem.

  • Share/Bookmark

30.08.2007

osel – življenje

Zapisano pod: moje, pošta, samo mnenje — mici - 30.08.2007

Živela sta kmet in njegov osel – oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima zdebelile kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival,ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako. Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo stare živali vleči iz mokre pasti. Sosedje so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo.Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali v vodnjak, je žival zemljo preprosto stresla s sebe in stopila nanjo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

Življenje bo metalo na nas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne,črne. Uporabimo zvijačo in preprosto stresimo s sebe vse te smeti in stopimo nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od naših težav je samo stopnica gor, v višave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na nas metal samo svojo zemljo. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.

Nauk zgodbe?

Osel se je domislil genialne rešitve zato, ker njegovega uma niso zapolnjevale misli sovraštva do kmeta, ki mu ni pomagal. Ni se spominjal dogodkov, ko je kmetu sam pomagal, ker je to takrat pač delal brez potrebe, da bi mu kmet moral kaj vrniti v zameno. Prav tako ni igral vloge žrtve, torej v sebi ni imel misli, ki bi mu jemale pozornost in moč, ko bi jokal nad svojo zlo usodo. Bil je pač samo navaden in preprost osel in kot tak je razumel, da so zemljo metali ljudje samo zato, da bi potem on pač stopil nanjo in se rešil. Zato se je zemlje razveselil in jo razumel kot priložnost, da prileze na vrh, na svetlobo.

Vse svoje pomisleke in dvome zberite, jih zapišite in v njih poiščite svojo temačnost.

V teh mislih leži samo temačnost, ki jih mečete v druge. Če jo drugi stresejo s sebe in stopijo nanjo, so oni dobri, vi pa ne. Če tega ne storijo, ste jih žive pokopali in zazidali v grob. Ampak to je že njihov problem. Vaš pa, da položite pod mikroskop malo svoje zemlje in analizirate njeno vsebino.

Nauk nauka zgodbe: Včasih je dobro, da se rodiš v življenje kot preprost in neumen osel.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |