Mici






         življenje s krili

22.10.2012

relacije

Zapisano pod: takle mamo — mici - 22.10.2012
Tagi:

Svoje čase, se mi zdi, so bile mnoge stvari bistveno manj zakomplicirane, kot so danes.
Na primer: vsak je vedel, kakšen je njegov zakonski status: samski, poročen, ločen, vdovec.
Kaj pa zdaj?
Nimam pojma. Ko se pogovarjamo, vsi na veliko govorijo enkrat o ženah/možeh, enkrat o partnerjih, enkrat o …
Gospa srednjih let, neporočena, vendar živi v izvenzakonski skupnosti … včeraj je govorila o svojem prijatelju, s katerim si delita posteljo, prejšnji teden je bil partner, danes je navrgla, da je mož …

Torej, če sem bila včeraj še samska, sem danes v partnerskem odnosu, ker sem se preselila k človeku, s katerim delim posteljo (in tudi kakšen užitek ;) ), jutri pa mu lahko rečem že kar moj mož, ker se igrava pravo družinico …

Mogoče pa res …

  • Share/Bookmark

5.08.2011

reorganizacija …

Zapisano pod: off, takle mamo — mici - 5.08.2011

… se dogaja na delovnem mestu … in doma.

Sem človek, ki občasno potrebuje kakšno spremembo, da se dobro in prijetno počuti. Ne vem zakaj, vendar je že od nekdarj tako, da imam po določenem obdobju mirovanja prave napade maničnega preurejanja prostorov. Včasih sem se znašala nad spalnico, potem sem ugotovila, da je prav prijetna popestritev na delu, če vsake toliko časa preuredim pisarno. Zdaj bo sicer to malček težje, ker ne bom več sama v pisarni, pa vendar … za začetek bo kar v redu, saj bo treba že zato, da pride še nekdo drug k meni, nekaj malega prestavit, premaknit, spremenit … in to mi zadošča. Važno, da se nekaj dogaja. :D

Tudi doma sem se lotila resnega projekta postavitve dnevne sobe na glavo. Sem mislila, da bom lahko sama, pa kavč tako presneto težek, da ga nisem mogla sama prestavljat. Da ne govorim o knjižnih omrah. No, bolj omaricah, saj imam po mojem skromnem mnenju sila malo knjig. Želela bi si jih neznansko več, pa sem gorenjka kar se kupovanja tiče. Kupim res samo tisto, kar vem, da mi bo gotovo še večkrat koristilo. Torej, kupujem take knjige, ki se splačajo.
No, kakorkoli, ugotovila sem, da moja zbirka knjig sploh ni tako majhna, kot se mi je vedno dozdevalo. Očitno je treba od časa do časa celotno stalažo prestavit, da vidim pravo vrednost in tudi količino te vrednosti. :D

Kakorkoli, sklemila pa sem, da – če se bo le dalo – se ne bom nikoli več selila … kor bi verjetno potrebovala en kamion zgolj in samo za selitev knjig … ker se pač od nobene žal ne bi mogla ločiti. ;)

No, da zaključim … po reorganizaciji dnevne sobe in v pričakovanju reorganizacije delovnega prostora v službi se počutim odlično. :D

  • Share/Bookmark

5.08.2010

ko pade delovna vnema

Zapisano pod: takle mamo — mici - 5.08.2010

- navadno s strahom počakam nekaj minut, da preverim, če se ne bo slučajno vrnila … in ker je navadno ni nazaj ;) lahko v miru bluzim naprej

- se silno trudim zbujati vtis izredno zaposlenega in delovnega človeka, ki zaradi preobilice dela niti ne ve, kje se ga drži glava … navadno mi to dobro uspeva :P

- si z vso zagnanostjo delam plane za takrat, ko pride nazaj … navadno je ni nekaj časa, ko pa pride, je pa joooj

- vedno znova ugotavljam, da ljudje ne morejo tako hitro pošiljati kvazi junk mailov, kot jih jaz lahko pregledam in kolikorkrat lahko v eni minuti preverim, če sem dobila kakšno novo pošto na vseh službenih in privat mail naslovih ;)

- z največjim veseljem klepetam po telefonu, pa čeprav nisem ravno največji navdušenec dolgih telefonskih pogovorov

Jah, a sem že povedala, da mi je spet padla delovna vnema? No, ja, mi je. Še dobro, da si ta trenutek lahko privoščim malo bluzenja na delovnem mestu. ;)

  • Share/Bookmark

14.01.2010

ženska za volanom

Zapisano pod: takle mamo — mici - 14.01.2010

Pretekli četrtek sem se ob 7h zvečer po napornem dnevu utrujena vračala proti domu, ko na sredini Streliške ulice vidim avto s prižganimi lučmi, odprto havbo, na akumulator priklopljenimi klemami in obupanega mladeniča, ki na vsak način poskuša ustaviti kakšnega voznika, da bi mu pomagal.
Zakaj pa ne, sem si rekla, ustavila ter povprašala, kaj je narobe. Fantiču v starem avtomobilu, kot že ničkolikokrat doslej, ni uspelo vžgat in potrebuje samo en akumulator, da mu pomaga pri vžiganju.
Ni problema: zapeljem zraven, odprem havbo … in že se izkaže prva pomanjkljivost novih novih avtomobilov – vse je tako lepo zadekano in skrito in tako cortkano, čisto po žensko narejeno, da lepo izgleda … ko pa kaj rabiš, pa ne najdeš.
Po mrzlih 5 minutah sva končno locirala akumulator, samo kaj, ko se ne da na preprost način priti do njega – vse je zadekano z neko varovalno plastiko … pa tako miniaturno … kje so tisti avtomobili, ko si odprl havbo in je bilo vse na dlani – teh časov ni več (razen, če imaš kakšen avto starejšega datuma, ki pa pač ne zagotavlja toliko udobja in varnosti, kot ga moj ;) ).
Da skrajšam … po resnično mrzlih 20 minutah nama je uspelo zadevo pripeljat do srečnega konca – mladenič je bil neznansko hvaležen, meni se je pa tudi (priznam) dobro zdelo, da sem lahko komu pomagala iz zagate … Kaj pa če bom jaz kdaj potrebovala pomoč na cesti?

Odgovor na to sem dobila prej kot v enem tednu: včeraj zvečer sem na lokalni cesti, ki je bila splužena ravno za širino enega avtomobila, obtičala v snegu, ko sem se umikala dvema nasproti vozečima avtoma. Ura sedem, cesta lokalna, nikjer nikogar (razen tistih dveh, ki sem se jima umikala), vsenaokrog sam sneg, …
Po 15 minutah končno pripelje nekdo nasproti in ga ustavim.

Za rešitev nastale situacije je bilo v končni fazi potrebnih dobrih 20 minut, precejšen fizičen napor dobrega mladca, ki se je ravno vračal s treninga fitnesa, vlečna vrv in lopata za odmetavanje snega.
In kot bi človek naklel, so se potem iz nasprotne smeri pripeljali še trije avtomobili, vendar me je izučilo do te mere, da se nisem več umikala do skrajnih meja (v sneg), ampak sem lepo nonšalantno peljala po robu cestišča … pa naj se tudi oni malček umaknejo, saj ni cesta samo njihova – meni se je pa tudi že mudilo naprej pa tudi si nisem želela še ene izkušnje bližnjega srečanja s snegom.

Po poti sem razmišljala o tem, kako se ti res vse enkrat povrne … predvsem iz vidika ko nekomu pomagaš iz stiske, neprijetne situacije, ne zaradi tega, da bi bil ti boljši ali pa da bi se ti zahvaljevali, pač pa preprosto zato, ker mu lahko pomagaš, imaš to možnost pa prav nič te ne košta. In pa tudi o tem, da si kadarkoli lahko tudi sam potreben pomoči. Samo naokrog pogledaš in že obtičiš … ;)

  • Share/Bookmark

19.12.2009

današnja mantra

Zapisano pod: takle mamo — mici - 19.12.2009


Rada pospravljam
rada pospravljam
resnično rada pospravljam!

Res mi je všeč stanovanje, ko je pospravljeno, vse na svojem mestu in snažno. Zato rada pospravljam.

p.s.: To si govorim že ves dan … če mogoče uspe in me prime pospravljalna mrzlica … bom uporabila še kdaj … ;)

  • Share/Bookmark

16.12.2009

danes pride na obisk

Zapisano pod: takle mamo — mici - 16.12.2009

… k našim otrokom Božiček. ;)

Se spominjam sindikalnih dedkov Mrazov v službi pri mojih starših. Še najbolje sem se imela enkrat, ko me je v Šentjakobsko gledališeč peljala bratrančeva žena … po predstavi/obdarovanju pa še na sok v Vodnikov hram. Stari, kako sem takrat uživala … pa kako je bil dober tisti gosti sok s smetano … ;)
Na splošno pa je bila glavna poanta vsega tega dogajanja zame: kako priti neopazno do darila. Najbolj sem sovražila, ko je bilo treba sedati tem zimskim možem na kolena … pa vohati njihovo sapo (največkrat odišavljeno z enim ali dvema štamperlčkoma pred začetkom obdarovanja) … pa čakati da se vse skupaj konča … na koncu pa še ubogljivo slediti mami in/ali očetu, ko se hvali s svojo najbolj pridno in oh in sploh naj naj hčerko. Bljeh, fuj in fej. In kako sem bila vesela, ko se je to zame končalo.

Pa žal ne za dolgo. V našem podjetju so letos organizirali Božička za naše otroke. In ker sem (po mnenju sodelavcev) najbolj primerna za akterja v lutkovni igrici, moram spet biti zraven … le da tokrat ne bo dedka Mraza ampak Božiček.

Ta obilni rdeči mož … za katerega niti ne vem, kdaj smo ga tako velikodušno posvojili in vzeli za svojega. OK, Miklavž mi je od vseh treh zimskih mož najbolj domač. Dedek Mraz je še iz časov socializma, Božiček pa je (po mojem skromnem mnenju) produkt globalne amerikanizacije človeštva, ki prihaja k nam z nadzemeljsko hitrostjo, le da se tega niti ne zavedamo.

Nikakor ne nasprotujem obdarovanju teh treh mož, moti me le to, da vedno bolj pozabljamo, da ni bistvo obdarovanja v tem, da jaz kaj dobim, ampak da jaz nekomu nekaj dam, nekaj podarim … iz srca. Ne pa zato, ker je treba ali da kdo ne bi bil prikrajšan, užaljen, …

In čeprav mi je silno neugodno in mučno spet biti del vsega skupaj (predstave, Božička/dedka Mraza) naj bo to moj prispevek za te male otročiče, ki so še tako lepi, tako prisrčni, tako neposredni … In obljubim, da se bom potrudila, da njim ne bo letošnje obdarovanje v tako breme in muko, kot so bila meni vsa obdarovanja, ki sem se jih udeležila. ;)

  • Share/Bookmark

13.12.2009

sramota

Zapisano pod: takle mamo — mici - 13.12.2009

… zame.
Diplomirala iz matematike, pa ne znam več osnovnih nalog za matematiko rešit. Sploh ne vem, kam so se izgubila vsa pravila, ki sem jih včasih poznala …

  • Share/Bookmark

7.10.2009

stari so …

Zapisano pod: takle mamo — mici - 7.10.2009

… dobrih 30 let. In se hvalijo, koliko so v življenju že dosegli, koliko so že doživeli, kaj vse so že naredili … hkrati se pa skrivajo za kiklami svojih mamic in se bojijo ljudi, ki jim v obraz povejo, da se ne strinjajo z njimi.

Če si to, za kar se imaš, potem bodi dec pa prenesi kritiko oz. nasprotovanje, morda tudi kakšno ostro besedo. Kajti kar ne ubije, krepi. Oziroma to velja samo za tiste, ki so se sposobni spopasti z nasprotnikom, ki so sposobni pogledati strahu v oči. In ga premagati. Ker je človek velikokrat močnejši, kot pa sam o sebi misli, da je … če je le dovolj pogumen. Pa ni potrebno veliko poguma … že mala merica je dovolj.

Kaj hočem s tem povedati … sovražim ljudi, ki v svoje bitke pošiljajo druge, potem se pa trepljajo po prsih, kako so oni dobro rešili situacijo.

Verjemi, dragi g.Ritoliznik, da do takih situacij sploh ne bi prihajalo, če bi ti kdaj pomislil tudi na druge, ne samo na svoj žep. Nič ti ne bi bilo odvzeto, vse bi se dalo pa narediti v mnogo krajšem času in z mnogo mnogo manj slabe volje – tvoje, moje in vseh tistih, ki jih pošiljaš okrog, da prenašajo informacije.
Pa da smo si na jasnem: ti nisem niti centa fouš. Imej ves denar, če misliš, da boš zato kaj boljši človek.

  • Share/Bookmark

18.08.2009

kako naj se človek odloči?

Zapisano pod: moje, off, takle mamo — mici - 18.08.2009

Navadno nimam težav z odločanjem … OK, če je velika stvar, potem že dobro premislim in se potem odločim, ampak da je kupovanje avta tako težka stvar, si pa nisem predstavljala.
Avto je nujno zlo današnjega človeka in na (bridkem) koncu od njega ostane kupček pločevine in nekaj šraufov, pa vendar ni ravno vseeno, kakšno prevozno sredstvo si človek izbere, če že vnaprej ve, da ga gotovo (razen, če ga bodo spleti dogodkov prisilili v nasprotno) ne bo menjal po treh letih ampak da naj bi ta konjiček ostal v njegovi lasti še mnogo dlje.

Potek izbire novega avta pri meni je izgledal približno takole:

  1. vneto nalaganje denarja v nogavico, ki se je žal prepočasi polnila (vmesna menjava oken in fasade na hiši pač zahteva določena finančna sredstva in ker pač ne morem vsega finančnega bremena preložiti na druge, sem svoj del stroškov krila sama)
  2. zbiranje informacij o najboljšem in najbolj ustreznem avtu (ni tako težko … greš od enega do drugega prodajalca avtomobilov in se delaš, da te zanimajo različni modeli … pobereš vse prospekte … doma jih družno z vsemi člani družine pregledaš in predebatiraš …)
  3. določitev ožjega izbora jeklenih konjičkov
  4. testne vožnje – po možnosti vse v istem dnevu, da okusi ne zvodenijo prehitro … lažje je narediti primerjavo med enim in drugim, ker če bi včeraj vozila enega, danes drugega in jutri tretjega, bi se mi verjetno vsi trije zdeli enako dobri, tako pa sem iz enega takoj presedlala na drugega, vmes seveda umirila strasti v svojem starem čmrlju, in je bilo mnogo lažje narediti primerjavo med enim in drugim
  5. finančna komponenta (žal) ne sme biti zanemarljiva: ožji ožji izbor sestoji iz dveh avtomobilov, ki imata precej različno obliko, zato pa toliko bolj podobno opremo … razlika v ceni pa znaša skoraj 3.000 EUR, kar ni malo (zame ne)

Vendar pa sem se po neprespani noči, ko sem sanjala samo še avtomobile, ki so se podili mimo moje postelje, ter po večurnem spraševanju, kaj je bolje, kaj se bolj splača, kaj za vraga naj naredim, končno odločila: moj bo:

  • Share/Bookmark

16.08.2009

lepo je …

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 16.08.2009

… videti, da še obstajajo ljudje, ki znajo sočustvovati, ki ne obsojajo, ki se veselijo sreče drugih in jim je niso neovščljivi
… med vsemi grajami slišati tudi kakšno pohvalo … tudi čisto majhno …
… biti v družbi ljudi, ki ne iščejo samo napak
… nekomu podariti malenkost (mini čokoladico) in potem opazovati izraz na njegovem obrazu … izraz pristnega veselja, hvaležnosti in tudi presenečenja
… povedati svoje mnenje, tudi če si potem “križan” in opljuvan
… ko sem preprosto doma … brez obveznosti, brez rokov, brez skrbi …
… vedeti, da bo jutri nov dan in da me na mizi že čakajo novi izzivi

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |