Mici






         življenje s krili

12.08.2009

sem res že tako stara, da ne razumem?

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 12.08.2009

Priznam, pred dobrimi 10 leti sem sama sedela v šolskih klopeh, se pripravljala na maturo (takrat so jo ravno ponovno uvajali nazaj), komaj čakala na tista dva meseca popolne brezskrbnosti, jutranjega poležavanja, nočnega pohajkovanja, skupnih izletov na morje ali v gore …

Ko gledam naše domače mladce in mladenke (maturantko ter dva predmaturanta), pa si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, zakaj je med nami (ki smo od njih starejši borih 10 let) in njimi tako velika razlika:

  • med počitnicami se spomnim, smo s prijatelji prav iskali priložnosti, da smo se lahko dobili, se srečali … za to nismo potrebovali popolnoma nobenih pripomočkov – dovolj nam je bila klop ob poti in že smo se smejali, klepetali, reševali svet, … danes pa gledam svoje drage nečake: če ni nujno potrebno, sploh ne grejo ven iz hiše, važno je, da računalnik ni zaseden in da internet dela … in to je to. Kakšni prijatelji? A da bi koga šel obiskat? Pa saj se ti je zmešalo!
  • če nismo šli vsaj enkrat med počitnicami skupaj na morje in enkrat v hribe, počitnice niso bile prave počitnice … nekaj je manjkalo. Naši mladci se  pa prav s težavo kam odpravijo - ker je treba hodit, ker zgubljajo dragocen čas za vožnjo, ker predolgo traja, da sploh kam pridejo … Ali ni namen počitnic ravno v tem, da zgubljaš čas? Saj tako ali tako nimaš kaj početi
  • nam je bilo pomembno tudi pridobivanje določenih sredstev (beri: vsak si je zrihtal počitniško delo za vsaj 14 dni in manj, ko je bilo treba delat in bolje ko si bil plačan, boljši si bil ;) ), da smo potem med letom lahko neovirano pohajkovali po kinih, po sladoledkih ali pa da smo se lahko vsedli ob Ljubljanico in “kot veliki” naročili vsak eno pivce. Danes pa se cele dneve premetavajo po hiši/stanovanju in njihova edina rekreacija je: od postelje do hladilnika, pred televizor, do hladilnika in potem zadnji postanek – pred računalnik dokler zdržiš. Služba? Kaj si nor? Nimam časa, saj imam štipendijo, itak noben ne dela, to je zastarelo, ne rabim se nič naučit ker tako ali tako že vse vem …
  • za nas matura ni bila nekaj postranskega ampak smo jo jemali resno. Zadnji mesec pred maturo smo se vsi zabubili vsak v svoj kotek in prekinili vse stike – da se ne bi motili in da bi imeli dovolj časa in miru, da se pripravimo na preizkus. Ker smo bili ena izmed prvih generacij, ki je delala maturo, še nismo imeli vseh mogočih in nemogočih priročnikov in vadnic s primeri maturitetnih testov. Na suho smo glodali zvezke cele srednje šole, delali vaje ki bi načeloma lahko prišle v poštev za maturo in kot norci prebirali vse mogoče in nemogoče knjige. Na kraj pameti nam ni padlo, da bi izpustili kakšen preizkus, da ne bi šli na ustni izpit ali pa da ne bi oddali vseh dodatkov (seminarske naloge), ki so jih zahtevali. Moja draga nečakinja pa je storila prav to: ker ni bila prepričana, ali je prav razumela navodila za seminarsko nalogo, ki jo je bilo potrebno oddati pri biologiji za maturo, je pač ni oddala – saj prinese samo nekaj procentov in tudi če je ne odda (takšno je bilo njeno razmišljanje), bo s testom in na ustnem zbrala dovolj točk, da bo gotovo naredila. No go, lub’ca.

Srčno upam (pa ne zaradi svoje drage familije), da so samo naši otroci taki – apatični do vsega, nedružabni, asocialni, … se pa vseeno bojim, da so kljub vsemu tipičen primerek svoje vrste. Vem, da se je popolnoma nesmiselno ubadati z vprašanjem, kam bo šel ta svet, ko bodo ti (taki) ljudje prišli na oblast, ker verjetno ne bo nič slabše, kot je zdaj … svet pač tudi brez našega posredovanja drvi v prepad (upam pa, da ga jaz še ne bom doživela ;) ). Me pa srčno zanima, kako te ljudi zmotivirat, da bodo ugotovili, da ni vseeno, ali cel ljubi dan presedi doma in gleda v kišto, ki se imenuje računalnik in/ali televizor ali pa gre ven, na sonce po malo vitamina D in dopamina, ki ga dobi v družbi, kjer se smejejo, veselijo (tu mislim zdravo veselje – brez takih ali drugačnih dodatkov v obliki drog alkohola, cigaret, poživil, …) in kjer ne nazadnje tudi kakšno hudomušno ušpičijo.

Le kakšne bodo njihove zgodbe iz mladosti?

  • Share/Bookmark

28.07.2009

menjam

Zapisano pod: takle mamo — mici - 28.07.2009

Če bi kdo rad zamenjal službo, mu z največjim veseljem odstopim svojo. Prijetni prostori, odlični sodelavci, dobri delavni pogoji, zanimivo delo ter izredno veliko komunikacije …

Priznam, ne morem več. Za vsako stvar, ki jo naredim, se moram zagovarjat vsakemu, ki ima 5 minut časa, da me j***. Pa se ne bi pritoževala, če bi vedela, da sem ga kje pokronala ali pa da je njihovo *** upravičeno … samo kaj, ko vem, da ni. Če kje kaj zagusti, takoj priletijo k meni, da jim rešujem njihove zadnje tri črke, na koncu se moram pa za to še zagovarjat …

Pa pejte nekam …

  • Share/Bookmark

15.07.2009

klima/ventilator

Zapisano pod: takle mamo — mici - 15.07.2009

Klimo so mi v službi montirali že pred časom in vedno bolj mi je jasno, da je bila to popolnoma zgrešena naložba.
Zakaj? Ker na klimo ne dam veliko. Prvič zaradi zdravja, drugič pa zaradi okolja.

Jo imam v avtu, vendar je ne uporabljam, ker me vedno, ne glede na to, kako namontiram pihanje, že po dveh minutah začne strašansko boleti glava … Najprej sem mislila, da je to samo v mojem čmrlju tako … ker je pač majhen avto in žal ne morem veliko regulirati pihanja … ampak zdaj vem, da to ni odvisno od velikosti prevoznega sredstva.
V pisarni pa je tako: 30% sten je steklenih (zunanja okna) in ko popoldne (okrog pol enih) posveti sonce na mojo stran, sem pečena. Dobesedno. So se trudili z nekimi folijami, ampak ker so šefi bolj gorenjske sorte in je bilo treba malo prihraniti, so jih lepili samo na zgornjo polovico stekla, steklo pa je od stropa do tal, mi dejansko ta folija nič ne koristi. Kot tipična predstavnica svojega spola nisem mogla biti vedno tiho, ko sem se poleti popoldne navadno pri 35°C ven na sonce hodila hladit, ker sem imela sama v pisarni precej višjo temperaturo, kot je bila pa zunaj. Bi načeloma lahko zračila, a kaj, ko imam samo provizprično okno montirano in tudi če je na stežaj odprto, skozenj ne pride prav veliko zraka.
In zato so mi letos montirali super truper klimo.
Pa je več ali manj kar ugasnjena, ker mi ne koristi veliko. Če jo prižgem, se sicer pisarna res v 5 minutah ohladi za več kot 5°C, me pa tudi takoj začne boleti glava in grem lahko samo še v lekarno po bonbončke za glavo pa domov spat … zato jo raje ugasnem.

Mislim, da bo bolje, če si prinesem tisti navadni ventilator za na mizo, pa bo dvojni efekt – malo bo premešal zrak (ohladil pač ne, ampak bo že) pa še malo se bom razgibala, ko bom po tleh pobirala vse liste, ki jih bo razpihalo na vse strani. ;)

Ko sem iskala sliko primernega ventilatorčka, sem naletela na tegale solarnega … ne bi bilo slabo .. pa še sonca imam precej ;)

  • Share/Bookmark

17.06.2009

eh

Zapisano pod: takle mamo — mici - 17.06.2009

Boli me leva ritna mišica. Točno vem, katera je to … ker me takooo boli.
Pa sem že lani rekla, da ne bom več bowlala, pa kaj morem, če me pa vedno znova premamijo …
Mogoče mi pa prihodnje leto uspe … da ne grem … ali pa da vsaj bolj normalno zaslajdam tam po parketu … ;) al pa da imamo na koncu še vsi skupno raztegovanje … ker na srečo leva ritna mišica boli še 75% ostalih udeležencev :P … ali pa da imamo tale bowling večkrat … :lol:
Ampak najslabša pa tudi nisem bila … enkrat :D

  • Share/Bookmark

16.06.2009

odločitve

Zapisano pod: takle mamo — mici - 16.06.2009

Smešno, kako ljudje od mene pričakujejo, da se bom odločila namesto njih.

Dragi moj, ne bom se, ker se ne morem. Jaz sem se že odločila. Lahko ti samo povem svoje mnenje, to je pa vse. Ne bom ti rekla: zagrabi to priložnost in ne bom ti rekla ne bodi neumen, pojdi raje drugam. Ker jaz nisem ti in ti nisi jaz. Ker ne vem, kaj se s teboj dogaja, kakšne so še druge opcije in možnosti. Jaz sem to priložnost, ko se mi je ponudila, zagrabila in mi ni žal, ti si pa popolnoma drug človek, z drugimi izkušnjami, z drugimi pričakovanji, željami, … Jaz sem s tem, kar dobim, popolnoma zadovoljna, verjamem pa, da bi ti, če prideš, na nek način nazadoval. In se strinjam s teboj, da se ne želiš že takoj na začetku prodati prvemu, ki bi te kupil, ne da bi pogledal, ali drugi ne ponujajo zate več.

Priznam, da bi mi bilo malček nerodno, če bi se odločil ostati … zavoljo preteklosti in (ne)izgovorjenih besed oz. (ne)zaključenih poglavij … priznam pa tudi, da bi mi bilo v veselje te spoznat do take mere, da bi ti lahko na glas povedala, da sem se zmotila.

In vendar … v tej odločitvi si sam. Kaj bo čez 4 mesece, ne vem. Obljubim pa, da bom (ne glede na to, kakšna bo tvoje odločitev) ista stara Mici, ki jo poznaš. ;)

  • Share/Bookmark

11.06.2009

kar na smeh mi gre … ko se spomnim na dotičnega

Zapisano pod: takle mamo — mici - 11.06.2009

Pisalo se je leto Gospodovo 1994 … izražena je bila želja po plesnem tečaju in po ne vem kakšni logiki sem tja zašla tudi jaz. Ker pa je brez plesalca bolj težko plesat, sva po ne vem kakšni logiki z dotičnim pristala skupaj … in sva plesala … dve leti … on strašno navdušen (kar sem odkrila šele pred kratkim, da mu je bilo to nekaj najboljšega :mrgreen: ), jaz pa malo manj, ampak če sem hotela plesat, sem morala včasih tudi stisniti zobe. :lol:
Vmes je dotični zamenjal kar nekaj mladenk, ki so bile drage njegovemu srcu in vse po vrsti so bile ljubosumne name … zakaj, nimam pojma. Meni je bilo vse tako zelo smešno. :D

Sledilo je nekaj let brez kontaktov in dve leti mojega novega oz. drugačnega načina življenja, ko pa sem prišla nazaj, se je spet pojavil kot strela z jasnega. Povsod ga je bilo polno. In ker sem iskala službo, ki jo je skoraj nemogoče dobiti brez VIP, sem bila pri dotičnem na kvazi razgovoru. Da mi je bilo vse izredno hecno, ne bom niti razlagala. Tako neverjetno se mi je zdelo, da mi dotični lahko zrihta kakšno delo, da mi gre še vedno na smeh, ko se spomnim, kako resno in profesionalno se je držal, jaz pa sem cepala od smeha … :P

To je bilo pred štirimi leti … vmes sva imela še nekaj incidentov, ki mi niso ravno najbilj v ponos, ampak še vedno mislim, da si nisem vsega sama izmislila in včasih je treba narediti tudi kakšen globok rez, če človek želi ohraniti notranji mir … Nato pa pride ponedeljek, ko me moj dragi šef vpraša, če poznam koga s takimi in takimi referencami, lastnostmi in sposobnostmi. In edini, ki mi je padel na pamet, je bil spet moj srednješolski plesalec. Beseda da besedo, šef ugotovi, da ga pozna, ker je rihtal rože na njegovi poroki … kako ga je oponašal … da umreš od smeha :D
Torej, danes je četrtek in dotični je že poslal svoj CV … in kar ne morem si predstavljat, da bi midva delala skupaj, da bi bila sodelavca … to se mi zdi izredno smešno in kar ne morem biti resna, ko mi šef omeni dotičnega …
Še bolj smešno je pa to, da je včeraj zvečer dotični mojemu atu razlagal, kako je pisal svoj prvi CV za neko firmo in kako vesel bi bil, če bi lahko delal za to podjetje. In moj ata mu je razlagal, kje naša firma je, da pa tudi jaz tam delam mu pa ni omenil … Še dobro …

Pa naj še kdo reče, da življenje ni smešno … meni je … zelo. :D

  • Share/Bookmark

27.03.2009

kaj bi brez vas?

Zapisano pod: off, takle mamo — mici - 27.03.2009

Res, dragi moji fantiči, kaj bi jaz brez vas?
Verjetno … ne, gotovo bi bila vrata popravljena mnogo prej. Ampak, ker je treba paziti na vaš ego in na vašo občutljivo dušico, se ženska, kot sem jaz, ne sme lotiti popravila. Ker to se pa res ne spodobi. Saj imam pa ja vas.

Že res, da nimam diplome iz vihtenja kladiva in upravljanja z izvijačem (OK, šraufencigerjem, da se razumemo), kot vi, vendar se je v teh treh letih, kar smo skupaj že več kot samo enkrat izkazalo, da mi tovrstno orodje ni tuje. In če bi mi le dovolili, bi vrata popravila kar sama. Tako pa sem čakala na vaš milostni prispevek … čakala, da sami končno ugotovite (ker jaz tako ali tako vedno samo nergam po nepotrebnem in ne znam potrpeti niti malo), da vrata prav dolgo ne bodo več zdržala v takem stanju in da bi bilo morda potrebno malenkost jih popravit. No, po pravici povedano, sem upala, da vam bo kak del vrat ostal v rokah, ko boste odhajali. Na srečo se je moja želja uresničila. ;)

In tudi, če sem že začela sama popravljati dotičen kos opreme, sem bila takoj nadrta, da naj neham in potrpim minutko, ker boste že vi to naredili, pa še mnogo bolje bo narejeno, kot če se tega projekta lotevam jaz.
Ja, priznam, res je bila potrebna samo minutka, da ste se lotili mojih vrat (beri tri leta) mnogo bolje narejeno – steklo na vratih je tako lepo obarvano, da bo verjetno potrebno precej truda, da se sčisti, les na podbojih je poln lepila, res je pa tudi, da vrata ne ropotajo več.
To je pa tudi vse.

Torej, dragi moji fantje: HVALA!
Prihodnjič torej vem, kaj mi je narediti …

  • Share/Bookmark

13.01.2009

temperature

Zapisano pod: takle mamo — mici - 13.01.2009

Zunaj je -5, jaz imam pa v pisarni +28 in razmišljam, kateri del obleke še lahko odvržem ne da bi bila nespodobna.
Vsak dan se kaj novega naučim. In v zadnjem času (beri: odkar je zunaj temperatura pod ničlo) ponavljam iz dneva v dan isto lekcijo: kako se napraviti, da me zunaj ne bo pretirano zeblo, v službi pa ne bom zgorela. In sem začela prisegati na čebulni sistem oblačenja. In temu primerno imam tudi čebulni sistem slačenja – kasnejša ko je ura, manj imam oblečenega na sebi.
Stvar je pa še toliko bolj ironična, saj sem navadno poleti, ko je zunaj +35 in več jaz v pisarni oblečena v več plasti, kot je sredi najhujše vročine v navadi. Je pa treba tudi priznati, da imam takrat navadno manj kot 20 stopinj v pisarni.
Vem, vem, bo kdo rekel, da naj pač zmanjšam gretje pozimi in poleti ne nabijem klime tako močno. To bi tudi jaz strašno rada storila, vendar pa sem žal pri vsem tem popolnoma nemočna. Kajti pozimi imamo po celem nadstropju (za vse prostore enako) naštimano talno gretje (juhu, krčne žile ;) ) in ker je v celem nadstropju samo moja pisarna res pisarna, ostalo pa je odprta avla in s tem tudi bolj “zračna”, se avla žal ne segreje tako. Ker pa avla ne sme biti prehladna, je treba gretje nastaviti na “primerno” visoko temperaturo, da je v avli normalnih 21 stopinj, moram jaz pač slačiti plasti. Poleti pa je klima ravnotako nastavljena na enak način – avla je obrnjena na južno stran in ker je 50% sten iz stekla, se nenormalno segreje. Zato je zopet temu primerno potrebno fajn klimo naštimat, da “normalno” shladi avlo. To pa pomeni, da shladi/zaledeni tudi mojo pisarno.

Bi pa dodala samo še to. Kljub temu, da meni ni prijetno ne pozimi ne poleti je pa vsaj ena dobra stran tega temperaturnega neskladja: namreč velika večina sodelavcev se vsaj za kratek čas vsak dan oglasi pri meni, da se (se)grejejo/(p)ohladijo, tačas pa je ravno dovolj dolg za kakšen off-toppic klepetek. ;)

  • Share/Bookmark

8.12.2008

čez 10 let

Zapisano pod: takle mamo — mici - 8.12.2008

10 let je minilo od mojega izpita, s tem pa tudi 10 let, kar sem nazadnje videla inštruktorja za avto. Ni panike.
In ravno danes, od vseh dni, naletim nanj sredi ceste.
Se obračam jaz, se obrača on.
Je?
Ni?
Ne vem.
Mogoče.
Eh, nima veze.
Pozdravi … obotajoče, če bom odzdravila.
Seveda odzdravim.
In že se spet smejeva in hihitava, kot sva se vsako uro moje vožnje v avtošoli.
Se usedeva vsak v svoj avto in pritisneva na plin…
Za nama se samo še kadi…

Čez 10 let pa spet … nasvidenje. ;-)

  • Share/Bookmark

5.12.2008

vsi/vse

Zapisano pod: takle mamo, up close — mici - 5.12.2008

Največkrat sem precej zvedave sorte človek, pridejo pa tudi trenutki/obdobja, ko si želim, da ne bi nič vedela, da ne bi nič novega zvedela. In res ne vem, zakaj se vsi čutijo dolžne/poklicane, da z vsemi sočnimi/veselimi/žalostnimi/pikantnimi podrobnostmi najprej seznanijo mene.
Ne vem, zakaj se jim zdi, da mene vse te zadeve zanimajo.

Priznam, da me ne zanima, kaj vse se dogaja v glavah naših šefov in direktorjev, kako bo izgledalo prihodnje planiranje dela in razporeditev delovnih mest in obveznosti. Že tako ali tako imam preveč dela in prav nič se ne bo poznalo, če ga še malo dobim. To, da hodim nazaj v službo, da v miru postorim ostale stvari, ki so mi ostale in so nujne, sem se že navadila. Navadila sem se pa tudi, da o tem ne govorim naokoli. Ker nič ne zaleže, ker se nič ne spremeni.

Priznam pa tudi, da so mi vse te poznovečerne/nočne ure v službi včasih pravi blagoslov.
Zadnjič sem brskala po bazi našega programa in zapazila en grd madež, ki mi ni bil popolnoma nič všeč. Ker vem, da po bazi ne smem sama šarit, ker tako ali tako nimam popolnoma nobenega znanja iz SQL-a, kaj šele iz programiranja, sem se obrnila na distant brotherja (očeta našega programa) in sva se poigrala ter odpravila black mark v bazi. Med tem odpravljanjem napake sva se oba tako nasmejala, da bi si lahko samo želela več takih prebliskov.

Ta ura kramljanja in pošiljanja mailov sem in tja mi je zalegla za zalogo dobre volje celega tedna. Zdaj vsakič, ko mi kaj grdega prileti na mizo, pomislim na polnočni pogovor/kramljanje/klepet/reševanje sveta, in že mi je lažje. ;-) Kolega, hvala!!

Si pa zato še vedno ne želim biti tista, ki jo imajo sodelavci/prijatelji za shoulder to cry on, ker vem preveč in žal ne morem več ostati ravnodušna/nepristranska/objektivna. In tudi tiho ne bom mogla biti več dolgo. Ne morem! Žal…

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |