Mici






         življenje s krili

30.07.2012

ob letu osorej

Zapisano pod: up close — mici - 30.07.2012

… je zanimivo gledati, kako se nekatere stvari neprestano spreminjajo, nekatere pa ostajajo iste.

Včasih se zalotim, da opazujem ljudi, si predstavljam njihova življenja, njihove probleme … kako bi jaz reagirala, kako bi odgovarjala … ampak njihovo življenje ni moje in moje ni njihovo. Preprosto zavedanje, da sem, da mi je dano živeti z ljudmi, ki so okoli mene, da se vsak dan znova lahko prebudim in odidem po svojih opravkih, na delo, na izlet … vse to ni dano dejstvo in ni nekaj samoumevnega.
Spomin … je nekaj zelo dobrega

  • omogoča mi, da na današnje dogodke pogledam iz pretekle perspektive … vidim in pogledam, kaj je bilo v preteklosti dobrega in kaj ne tako zelo … kaj na ohranim in kaj bi bilo bolje zavreči
  • pomaga mi sprejemati odločitve
  • omogoča mi tudi živeti odnose, ki niso nujno vezani na stik, bližino … in vendar so, obstajajo in so njihove vezi izredno močne – ne potrebujemo fizične bližine, da smo globoko povezani med seboj
  • in dokler se večkrat spomnim na lepe stvari kot na slabe … je še vedno upanje, da svet še ni zblaznel ;)

Ob letu osorej pa melodija še vedno ostaja ista …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

20.07.2011

pa pojdimo naprej

Zapisano pod: up close — mici - 20.07.2011

Želela sem si novih izzivov … očitno bom kmalu deležna enega velikega.
Razmišljala sem o zamenjavi službe … očitno bo to res postalo dano dejstvo – vendar ne več po lastni izbiri pač pa zaradi golega preživetja.
Prednost tega, da se ne vtikam v vsakega in da nisem ‘na tekočem’ s trenutnim dogajanjem po naših hodnikih je v tem, da lažje diham, se bolj sproščeno gibljem in se ne ”zasmrajam” s stvarmi, ki niso pomembne … slabost pa je gotovo v tem, da me tudi nihče ne opozori na nevarnost tcunamija, ki se približuje … vse dokler me le-ta že popolnoma ne zalije. Takrat pa izvem tudi, da se že dalj časa približuje … well, thanks.

Ampak kot vedno so najtežje stvari ponavadi tudi najboljše. Ko sem bila prvič vržena v vodo, sem izplavala. In ker očitno spet pozabljam na to, da nobena tla pod nogami niso dovolj trdna, da bi zdržala VSE, bo verjetno najbolje, da me spet porinejo v vodo. Morda se bom utapljala, goltala vodo, mahala z rokami in se pritoževala, se smilila sama sebi, zakaj se mora to spet meni dogajati … pa vendar … bolje to, kot pa ždenje na potapljajoči se ladji in tolaženje, da nekako pa mogoče le ne bomo potonili …

Mal me cinizem/sarkazem/pesimizem napada. Pa tudi to mora biti.

  • Share/Bookmark

12.07.2011

čas dopustov

Zapisano pod: off, up close — mici - 12.07.2011

… me vedno navda z nekim optimizmom. Da ne bo pomote … čas dopustov zame pomeni čas, ko so drugi na dopustu. ;)

V poletnih mesecih mi je vedno užitek delati. Ker:

  • imam precej več časa za delo, ki je samo moje in ga končno enkrat lahko naredim tako, kot se zagre in nisem vezana na ubijalske roke in lovljenje le-teh, kar navadno prinese s seboj napetost, stres, večkrat začete in nikoli dokončane projekte
  • sproščenost med tistimi sodelavci, ki nismo na dopustu
  • mi ostane popoldne še dovolj časa za raznorazne aktivnosti in hobije … končno lahko v miru sedem za mizo in naredim še kaj za dušo, preberem dobro knjigo, si vzamem čas za dooolg sprehod
  • lahko zjutraj malo potegnem brez slabe vesti, saj vem, da mi pot v službo ne bo vzela veliko časa … ceste so precej bolj prazne ;)
  • last but not least: z veseljem pričakujem čas, ko bom šla jaz na dopust … takrat bodo vsi samo vzdihovali in z nostalgijo gledali nazaj na svoje dopuste – zanje se bo že začela rutina vsakdanjega delavnika, jaz bom pa lepo spakirala kovčke in v obdobju, ki bo za druge precej streno, odpeketljala na lepše :D
  • Share/Bookmark

26.12.2009

berem

Zapisano pod: moje, up close — mici - 26.12.2009

… pisma, stara 40, 50 let in več.
V škatli v zadnjem kotu shrambe smo imeli pospravljeno staro škatlo, kjer je moj stari ata shranjeval vsa pisma, ki jih je dobil od svoje sestre v Ameriki in njenih otrok.

Vse te ljudi poznam, čeprav sem precej mlajša, kot pa so stara ta pisma. In zato mi je tako lepo jih brati.
Iz njih veje res velika ljubezen med bratom in sestro, ki se nista videla od konca vojne naprej, vendar sta ostala v stikih. Naš ata je bil neke vrste vezni člen med brati in sestrami, ki so ostali doma, v Sloveniji (teh je bilo 9) in med sestro, ki je s svojo družino pobegnila čez lužo.

Toliko ljubezni, topline in skrbi je v teh pismih. Ljubezni, ki se je z razdaljo le še okrepila. Skrbi za zdravje, otroke, dobrobit vseh. In topline, ki se odraža v malenkostih, ki pa ne ostanejo zakrite ampak tako prevevajo vsako pismo.

Izmenjavanje informacij, kako je s tem in onim znancem tu in tam, kakšno so ušpičili otroci, s kakšnimi bivanjskimi težavami se srečujejo, … vse to je zapisano v pismih. Kar pa ni zapisanega, je pa bolj in bolj čutiti iz vsakega pisma, pa je tista prava, globoka povezanost med bratom in sestro, ki je nobena razdalja ne loči. Kvečjemu jo še utrjuje.

Pa v tistih časih nikakor ni bilo lahko ne enim ne drugim. Pri nas je bil režim tisti, ki je oteževal življenje, pri njih pa so še vedno ostajali spomini na težke dogodke, ki so jih pregnali od doma. In četudi so si ustvarili nov dom čez lužo, je bilo njihovo srce še vedno tu, pri nas, v rojstnem kraju.

Tule je en krajši odlomek iz pisma, datiranega 15.dec. 1970

Božični in novoletni prazniki prihajajo. Pri nas je vse polno priprav, ker Božič je velik praznik in ga vsi praznujejo. Največ hrušča in reklam narede trgovci, ker s prodajanjem daril delajo precejšen dobiček. Ta pritisk, da je treba vsakemu nekaj kupiti za Božič pokvari praznično razpoloženje, ki ga ustvarjajo praznično razpoloženje in glasba.

 

In če pomislim, kako se je Božič praznoval pred skoraj 40 leti pri nas v Sloveniji … je to, kar je napisano zgoraj skoraj nepredstavljivo. Danes pa je to realnost tudi za nas …

  • Share/Bookmark

11.05.2009

7 dni drugače

Zapisano pod: moje, up close — mici - 11.05.2009

Priznam, da se še nikoli v življenju nisem spravila na nobeno dieto. Prvič zato, ker se mi vse po vrsti zdijo en sam velik nateg in drugič, ker nisem karakter, da bi sploh zdržala. Ampak, ko je govora o zdravju, se znam pa tudi jaz malo brzdat in se držat zastavljenih planov. In sem se lotila.
Najprej dva dneva samo sadje in zelenjavo ter sveže stisnjene sadne in zelenjavne sokove, potem pa pet dni nič drugega, kot sveži sadni in zelenjavni sokovi ter zelenjavna juhica.

Presenetljivo mi nobena druga hrana niti ni pasala in nisem imela popolnoma nobene težave sedeti ob polni mizi, hoditi mimo sveže spečenega kruha in ga vohati, peči pecivo in zraven ne oblizniti posode s filo (pa naj še kdo reče, da to ni najboljše pri peki ;) ), … Malo morje je stvari, ki se jim do sedaj nisem mogla odreči, jih odkloniti, ampak zdaj mi je to uspevalo brez kakršnegakoli napora, truda.

Pa da bi se mi ob tem cedile sline? OK priznam cedile so se mi samo včeraj, ko sem v roke dobila zajeten fascikel s samimi slastnimi recepti in smo potem izbirali jedi, ki jih bomo jedli na vselitvenem žuru čez en mesec in pol … ampak to je bilo to.
Vsakič, ko je čas, komaj čakam, da si pripravim nov kozarec soka (pomaranče, grozdje, jabolko, korenček, špinača, ananas, limona, kivi, …). Kakšni okusi, kakšni vonji … stari, to je res dobro.

Najprej sem se bala, da mi bo to sokcanje pobralo vso energijo, pa mi je ni. Ne morem ravno reči, da imam več energije, kot ob normalni hrani, lahko pa rečem, da ne čutim popolnoma nobene utrujenosti. Prej sem namreč po vsakem kosilu iskala primeren prostor, da sem za vsaj 10min glavo naslonila … hrana je lahko zelo izčrpljujoča zadeva, še posebej, če je dobra. :P Zdaj sicer z veseljem padem v posteljo zvečer, pa ne zaradi utrujenosti ampak zato, ker vem, da bom lahko spala celo noč – brez premetavanja, brez ponočnih obiskov kuhinje in pitja vode, brez obiskov WC-ja.

En izmed stranskih učinkov tega projekta je seveda tudi nekaj malega manj kilogramčkov (trenutno), vendar si ne ustvarjam popolnoma nobenih iluzij, da so odšli od mene permanentno. Nikakor. Že takoj prihodnji teden, ko bo na seznamu/krožniku vsa raznovrstna hrana, jedača in pijača, bodo prišli nazaj. Pa to sploh ni bil razlog, da sem se lotila tega eksperimenta. Glavni razlog je predvsem v tem, da sem se sama sebi zdela silno zapacana. Človek se pa odpaca lahko samo tako, da se sčisti. In belive me, svinjarije je bilo OGROMNO. In še je, vendar veliko veliko manj. Ne bi verjela, če ne bi na lastne oči videla…

Zdaj pa komaj čakam, da po petih dneh tekoče hrane zagrizem v sveže jabolko, se lotim sklede solate/berivke iz domačega vrta in pojem toplo zelenjavno juhico. Seveda ne vsega naenkrat in ne vsega že takoj jutri, ampak postopoma, počasi … in seveda z užitkom :D

  • Share/Bookmark

20.02.2009

adijo, kolegica

Zapisano pod: off, up close — mici - 20.02.2009

Odleti lastovka, pa upam, da boš imela drugje možnost pokazati kaj več svojih kvalitet in plusov, kot si jih pri nas.
Človek, ki se poteguje za določeno delovno mesto, jasno pokaže iin pove vse svoje kvalitete. In ti si jih. Jasno je pa tudi, da se kmalu izkaže, katere kvalitete so bile umetne in katere so prave. Vsak z malenkost inteligence bi se takoj, ko drugi ugotovijo, da se je hvalil s slamnatimi kvalitetami, poskušal izkazati na drugih področjih ali pa vsaj zakriti svojo laž. Vendar ti res nisi vsak. Res ne.
Tvoj moto je bil: naredi čimmanj v čimdaljšem časovnem obdobju. Če ti slučajno rečejo, da za njih nisi več potencialni kandidat za redno zaposlitev, začni vpiti in udrihati po vsem vsevprek, saj se ti godi neizmerna krivica, ker ti niso že takoj na začetku povedali, da boš morala za svoje plačilo tudi kaj konkretnega narediti, ne samo posedati po pisarni in googlati. In ker niso spoznali v tebi potenciala, ki ga nosiš in ki ga žal vidiš samo ti. In pazi, da slučajno ne ostaneš neopažena ali neslišana.
Da o vseh desetih prevedenih straneh niti ne govorim. Res ne vem, kako si ljudje predstavljajo, da boš prevajala iz angleščine v slovenščino in/ali obratno, če pa imaš opravljen First certificate. Občutno preveč smo pričakovali od tebe. Ti pa si se tako trudila.
Zato se strinjam s teboj, ko si danes jasno in glasno povedala, da si mi, ki smo bili tvoji sodelavci zadnjih 15 mesecev, nikakor ne zaslužimo, da bi nam rekla vsaj spodoben Adijo, kaj šele, da bi morda na mizo zjutraj pri kavi postavila eno škatlo najcenejših piškotov. 1,50 € za 25 ljudi je resnično prevelik izdatek zate, ki niti nisi imela najnižje plače (OK, priznajmo, da nisi bila niti v spodnji polovici po višini mesečnega zaslužka).
Še dobro, da si lahko sodelavki, ki bo odslej opravljala tvoje delo (poleg vsega ostalega), imela možnost povedati za vse krivice, ki so se ti godile, da si lahko nanjo izlila ves gnev, ki se je nakopičil v tebi v zadnjem letu in da si imela priliko podrobno razložiti, katere informacije si je vredno zapomniti, katere pa je bolje kar preslišati – tako ali tako lahko enega in istega človeka v nedogled sprašuješ, kako se že naredi en račun. Veš, drugi imajo železne živce.
Da ne pozabim omeniti – resnično ti privoščim te tri tedne Mauriciusa, ki si jih boš privoščila sedaj, saj si si pošten počitek res zaslužila, ko pa si tako trdo delala celih 15 mesecev v našem podjetju.

Zato, draga kolegica, bodi srečna v novi službi (ko/če jo dobiš), saj takih norcev, kot smo bili mi, da smo te prenašali 15 mesecev, verjetno ne boš našla nikjer več.

  • Share/Bookmark

27.01.2009

totalno zadeta

Zapisano pod: off, up close — mici - 27.01.2009

No, zdaj pa imam.
Nisem se zaman bala telefonskega klica. Stari, danes sem totalno zadeta.
Sedim pred kupom papirjev, pred vsaj desetimi nalogami in pred celoletno analizo, po glavi mi hodi pa samo včerajšnji pogovor. Odmevajo mi besede. Vidim tiste oči, ki so me gledale, vrtale vame in me dejansko resnično videle. Ne morem si pomagat.
Zadeta sem od vsega. Zadeta sem od Njega!

Pa saj to je bilo za pričakovati, to je blo tako ali tako neizbežno. Zato sem se pa tako bala.
Vendar se ne bojim več. Sem samo neizmerno hvaležna K., da si je vzel čas zame, me poslušal … bil preprosto tam.

In čeprav se sliši totalno butasto, bi kaj takega privoščila res čisto vsakemu, ker je tako … lepo! :-D ;)

  • Share/Bookmark

25.01.2009

ko telefonski klic postane le še metanje kovanca

Zapisano pod: up close — mici - 25.01.2009

V vsej zmedenosti očitno res nisem več sposobna trezno presojati in bi vse rada naenkrat, hkrati pa si nič od tega niti ne želim.

Sedim v sobi in premišljujem: kaj se dogaja, kdo sem, kam grem, kje sem, kaj naj storim, kako naj se odločim,… in ves ta čas se mi prikazuje pred očmi on, s katerim sem se že velikokrat pogovarjala – o vsem. On, ki najbolj ve, kaj je bilo, kako je bilo in kaj/kdo/kje sem bila v vseh tistih časih/dogajanjih jaz.
In spet je blizu. Borih 100m stran od mene, pa si ga ne upam poklicat, si ne upam it k njemu, se usest zraven njega in ga poslušat, ga spraševat, se hecat z njim. Ne upam.

Obnašam se kot kakšna zaljubljena najstnica: si predstavljam najin pogovor, si želim čimvečkrat ga videti, ga srečati, poslušat njegove besede, hkrati pa se ga izogibam, mi je nerodno v njegovi družbi, se mi feclja jezik, kadar govoriva in sem totalno zmedena.
Ampak vse kar je med nama je eno veliko, globoko prijateljstvo. Cenim ga, mi je dragocen in izredno ga spoštujem. Zato, ker je in zaradi tega, kar je.

Že cel teden sedim pred telefonom in zbiram pogum, da zavrtim njegovo številko, pa se vedno zadnji trenutek premislim. Prišlo je že tako daleč, da sem danes metala kovanec – če pade cifra, ga pokličem, pa naj se svet podere…

Padel je grb…

  • Share/Bookmark

22.01.2009

teden

Zapisano pod: up close — mici - 22.01.2009

Prav rada bi enkrat preživela miren teden, za katerega bi že vnaprej vedela, kaj me v njem čaka in tudi da bi na koncu tedna lahko mirno pogledala nazaj ter si z veseljem zaželela še vsaj ena tak teden.
Ampak mirnega tedna že kar nekaj časa ni bilo.
No, zadnji teden je bil nekako pester, pa tudi naporen:

  • totalno me zvija – vsak prost trenutek mi po glavi hodijo raznorzna vpašanja eksistencialnega tipa, na katera sicer poznam odgovore, samo se mi ne zdijo zadovoljivi. Če povzamem na kratko, bi si srčno želela en tak hart to hart talk s K., pa ne zberem poguma, da ga polkičem in mu zatežim.
  • že pred mnogimi leti so izumili 8 urni delavnik. Zakaj sem potem jaz po 10+ ur vsak dan v službi? Mici, skuliraj se…
  • pravijo, da je za normalno funkcioniranje potrebnih vsaj 7 ur spanja (da lepotnega spanca niti ne omenjam ;) ) – vsak dan se v zaostanku vsaj za dodatni 2 uri…
  • sem pa v vsej svoji vnemi ta teden samo 2x padla ven. Pa še to so prisotni (in dokaj prisebni) osebki dejali, da ni nič napačnega. Očitno sem jih že navadila na svoje post PMS-e
  • SQL je zakon. OK, če pa znaš zraven še programirat, je pa še toliko bolje. Se mi pozna, da sem vse svoje računalniško-programerske projekte na faksu mirno preskočila, še tistega enega, ki se mu nisem mogla izognit, je na koncu po mojem polletnem trpljenju in matranju v enem mesecu rešil fizik. Miha, še vedno si odlično zapisan pri meni ;)
  • ko bi znala biti kot otrok, bi bilo vse mnogo lažje – ne bi se sekirala pa vse bi znala urediti brez slabe volje. Pa znala bi se nasmehnit. ;)

Ampak še vedno pa lahko na koncu vsakega dneva rečem: Lep dan je bil in vesela sem, da sem ga lagko doživela. ;)

  • Share/Bookmark

5.12.2008

vsi/vse

Zapisano pod: takle mamo, up close — mici - 5.12.2008

Največkrat sem precej zvedave sorte človek, pridejo pa tudi trenutki/obdobja, ko si želim, da ne bi nič vedela, da ne bi nič novega zvedela. In res ne vem, zakaj se vsi čutijo dolžne/poklicane, da z vsemi sočnimi/veselimi/žalostnimi/pikantnimi podrobnostmi najprej seznanijo mene.
Ne vem, zakaj se jim zdi, da mene vse te zadeve zanimajo.

Priznam, da me ne zanima, kaj vse se dogaja v glavah naših šefov in direktorjev, kako bo izgledalo prihodnje planiranje dela in razporeditev delovnih mest in obveznosti. Že tako ali tako imam preveč dela in prav nič se ne bo poznalo, če ga še malo dobim. To, da hodim nazaj v službo, da v miru postorim ostale stvari, ki so mi ostale in so nujne, sem se že navadila. Navadila sem se pa tudi, da o tem ne govorim naokoli. Ker nič ne zaleže, ker se nič ne spremeni.

Priznam pa tudi, da so mi vse te poznovečerne/nočne ure v službi včasih pravi blagoslov.
Zadnjič sem brskala po bazi našega programa in zapazila en grd madež, ki mi ni bil popolnoma nič všeč. Ker vem, da po bazi ne smem sama šarit, ker tako ali tako nimam popolnoma nobenega znanja iz SQL-a, kaj šele iz programiranja, sem se obrnila na distant brotherja (očeta našega programa) in sva se poigrala ter odpravila black mark v bazi. Med tem odpravljanjem napake sva se oba tako nasmejala, da bi si lahko samo želela več takih prebliskov.

Ta ura kramljanja in pošiljanja mailov sem in tja mi je zalegla za zalogo dobre volje celega tedna. Zdaj vsakič, ko mi kaj grdega prileti na mizo, pomislim na polnočni pogovor/kramljanje/klepet/reševanje sveta, in že mi je lažje. ;-) Kolega, hvala!!

Si pa zato še vedno ne želim biti tista, ki jo imajo sodelavci/prijatelji za shoulder to cry on, ker vem preveč in žal ne morem več ostati ravnodušna/nepristranska/objektivna. In tudi tiho ne bom mogla biti več dolgo. Ne morem! Žal…

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |