Mici






         življenje s krili

28.08.2008

ločitev

Zapisano pod: up close — mici - 28.08.2008

Priznam, da sem že po naravi bolj kot ne konzervativen tip človeka. In če se za nekaj drastičnega odločim, potem to poskušam tudi speljati do konca (kot je recimo poroka).
Ko sem se pred leti odločila za konkreten korak v življenju, sem si tudi prizadevala, da bi pri tem tudi ostalo, vendar je žal bolezen popolnoma spremenila tok poti. In tako mi ni preostalo drugega, kot da se uklonim volji (ukazom) drugih, ki so bili odgovorni, in se vrnem na staro življenje – seveda z manjšimi odmiki od normale.

Priznam pa, da mi niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi zaradi malenkosti, kot je recimo menjava službe svojega partnerja pomislila, da bi vse skupaj vrgla v smeti in pustila vse, za kar sem se trudila 7 let.
In zato tako težko razumem M., ki pravi, da če žena sprejme novo službo, ki se ji obeta (by the way je to izredno dobra služba), da se bo gotovo ločil.

Ali je res tako pomembno moškemu, da je v nadvladi, da je on gazda oz. da je kappo di banda? Verjetno je težko sprejeti, da je ženska/žena uspešnejša od tebe, pa vendar – si se res pripravljen ločiti od vsega samo zato, ker je uspešnejša?

  • Share/Bookmark

10.08.2008

rada imam …

Zapisano pod: off, up close — mici - 10.08.2008

Rada imam druženje. Še posebej s starimi kolegi, s katerimi že kar en lep čas nismo bili nič “konkretno” skupaj.

Tako prijetno je, samo sedeti v dobri družbi in poslušati vse tiste znane glasove, ki govorijo, pripovedujejo, vsak o svojem dogajanju, o svojih dogodivščinah. Lepo je obujati spomine, si pred oči priklicati vse tiste trenutke, ki smo jih preživeli skupaj in so iz nas naredili ljudi, kakršni smo danes.

In tako lepo je skupaj razmišljati o prihodnosti, o novih potovanjih, o novih dogodivščinah, ki s seboj potegnejo tudi vse pretekle …

  • Share/Bookmark

22.06.2008

život je borba

Zapisano pod: up close — mici - 22.06.2008

Žal ne morem nič pomagat – sem taka, kot sem in s tem moram živet. A ni že to dovolj velika kazen zame? Očitno ne. Zato me čakajo še nadaljne preizkušnje. Še začele se niso, pa že vem, da bo težko.

6 let nazaj sem se borila kot zverina in si za skoraj 2 leti celo izborila obdobje miru. Bilo je lepo, res lepo. In potem so si drugi izborili zmago. Poraz ni nikoli prijeten. Pa sem vseeno sprejela in mislila, da je zadeva zaključena. Ampak očitno še ni. Spet se napoveduje borba, kaj borba, mesarsko klanje. Samo da tokrat ne vem, ali bom sploh še lahko zmagala. Ker mi zmanjkuje moči, volje, upanja, … Ker se bojim, da se bom vdala še preden se bo resnično začelo.

Tega pa nočem. Ne smem dopustit.

Pa saj mi Šef ravno danes pravi: “Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!”

OK, grem naprej in se ne bojim. Ne K., ne sebe, ne prihodnosti. Zaradi Tebe.

dvz0021a.JPG

  • Share/Bookmark

5.06.2008

včasih

Zapisano pod: up close — mici - 5.06.2008

… je dobro slediti občutku. Ker grem takrat spet malo v kraje, kjer že kar en lep čas nisem bila, ker si dovolim tudi malo off stanja, kjer mi spet pridejo misli, ki jih večino časa tako vestno in vztrajno odrivam stran, ker preveč bolijo.

Ni se treba vedno pripravljati na vsa srečanja. Občsano je treba dovoliti, da se kar sama zgodijo, da si tam in da poveš tisto, kar nosiš v sebi – brez predhodnih priprav, saj je dva meseca in pol precej dolgo. In tudi dopustiti je treba, da ljudje, s katerimi bi morda rad spregovoril par besed, odidejo pred koncem, brez pogleda, brez pozdrava.

Škofja Loka je že davno za teboj, Toni je tudi drugje, tako da ne čakaj na prihodnje srečanje, na obujanje spominov, ker jih ni in jih nikdar ne bo več. Je bil in ga ni več – tudi jaz sem bila in nisem več.

Pa vendar moram priznati, da so mi zadnja 4 leta po odhodu prinesla toliko lepih, dobrih stvari in ljudi, ki jih ne bi nikdar spoznala, če bi ostala. In zato se vedno z veseljem prepustim temu off stanju, ker mi jasno predoči, česa vsega ne bi bilo, če ne bi bilo, kot je.

off.jpg

  • Share/Bookmark

6.04.2008

jutro

Zapisano pod: off, up close — mici - 6.04.2008

Kaj je lepšega kot da se zbudiš v sončno jutro, ko ptički tako veselo žvrgolijo, da te kar vrže ven iz postelje. Jutranja rutina je samo vprašanje sekund in ne več minut, ker te pred vrati čaka prijeten vetrič, prebujajoč se dan, morje, ki tako prijetno šumlja in popoln mir, ker vsi ostali še spijo.

In potem se odpraviš na sprehod ob obali. Desno je stena, klif, levo morje, ki šumi, v daljavi se vidijo Benetke, pa Triglav ti veselo maha, ker ga je vzhajajoče sonce že pobožalo, Nanos se boči, … za teboj še zaspan hotel, pred teboj pa Piran, ta prekrasni Slovenski lepotec, katerega gracioznost in veličina še prav posebej izstopata v tišini in miru, ko vse še počiva in spi, ko se prvi prebivalci nagibajo skozi okna svojih stanovanj in slišiš tisto tako lepo primorsko, značilno piransko govorico domačinov …

Takrat začutiš, da si sam del vsega tega, vse te lepote, krasote. Takrat spoznaš, da si hkrati tako majhen, tako nepomemben. In ko se ustaviš in zapreš oči … to je to. Brez tega ni mene, ni nikogar in tudi jaz nisem nič, če nimam tega. Tega trenutka, ki se je zapisal v večnost, ki mi je zlezel pod kožo. Ki mi je odprl oči. Zdaj vem. To sem jaz. Velika in hkrati majhna. Glasna in tiha. Opazna in nepomembna. Živahna in zaspana. Vroča in hladna. Ti in jaz. Brez tega ni nič … to je vse …

  • Share/Bookmark

29.03.2008

vsakdan

Zapisano pod: off, up close — mici - 29.03.2008

Verjetno ga ni junaka, ki ne bi vsaj kdaj pomislil na to, da stvari niso take, kot si jih je predstavljal ali pa kot so na začetku izgledale.

No, jaz se to zadnje čase sprašujem na dnevni ravni. In me kar stisne, ko vidim, kako se obnašamo, da si zavarujemo rit, kakšne prpe smo (sem), ko gre za branit čast bližnjega. Dokler se to dogaja njemu, sem heroj in silno pametna, samo Bog ne daj, da bi se kaj takega dogajalo meni.

Hinavka, ritoliznica, egoistka … so besede, ki najprej padejo na pamet.

  • Share/Bookmark

6.03.2008

odhajaš

Zapisano pod: up close — mici - 6.03.2008

Ti greš, jaz ostajam…
…bi šla s teboj, vendar ne grem…
…lepo mi je v tvoji družbi, čutim, da sem cenjena – ne zaradi tega, kar naredim, ampak ker sem, kar sem…
…ne želim te izgubiti…
…nočem pa tudi, da trpiš, zato je bolje zate, da greš…
…naprej…
…kjer ni ribarije, kjer ni poniževanja…

Vedi pa…
…da te zelo cenim…
…da sem ti hvaležna za izkazano zaupanje…
…da ti želim vse najboljše – vedno!

  • Share/Bookmark

26.02.2008

vrednost

Zapisano pod: moje, up close — mici - 26.02.2008

V čem je vrednost človeškega življenja?

To se sprašujem zadnje dni. Ali je res potrebno narediti nekaj, po čemer te bo poznala širna srenja? Ali je res potrebno biti poznan med trenutnimi veljaki, da ti priznajo da si človek, vreden spoštovanja? Ali smo res vredni samo po tem, koliko smo naredili? Ali je res potrebno biti všeč vsem in vsakomur?

V življenju srečamo in spoznamo mnogo ljudi, nekateri so nam všeč, drugi ne, z nekaterimi smo si blizu, z drugimi najraje ne bi nikdar več imeli opravka, nekatere imamo radi, drugih pač ne … Ampak vsaka izmed teh oseb je vredna, da jo na nek način spoštujemo.

V zadnjih 14 dneh so umrli trije znani Slovenci. Enega sem osebno poznala, druga dva pa zgolj iz medijev. In čeprav priznam, da se večino časa z vsemi tremi nisem vedno strinjala in nisem delila njihovega mnenja, mi je iskreno žal za vsakim izmed njih. Vsak izmed njih je bil človek, vreden mojega spoštovanja. V dejanjih so mi bili na trenutke precej nerazumljivi in nelogični, posebno pri opravljanju funkcije, ki so jo imeli (vsi trije so bili na izredno visokih položajih, vsak na svojem področju), vendar če zdaj pogledam na njihova dejanja, na izrečene besede iz distance, mi je vse mnogo bolj jasno. Bili so vizionarji – nerazumljeni in nesprejeti.

OK, vem, da se posebno zadnje dni kaže naša slovenska hipokrizija, ko hvalimo in gladimo, prej smo pa pljuvali in blatili, in da prihaja na plano zopet pregovor o mrtvih vse dobro, samo se mi zdi, da bi moral vsak izmed nas malo bolj pogledati vase, da bi spoznal, da nismo vsi taki svetniki, za kakršne se imamo. In da za nami ne bo nihče jokal, če bomo samo blatili in mlatili, pa tudi nihče ne bo jokal za nami, če bomo samo božali in gladili.

Mislim, da je edino pravično, če rečem, da trenutno nihče ne joka za nikomer razen vsak sam za seboj.

  • Share/Bookmark

22.02.2008

kolesarček

Zapisano pod: up close — mici - 22.02.2008

Bil je prečudovit pomladanski dan in še lepši večer, ko sta prišla k nam. Oba v svojih najlepših, zrelih letih. Čudovita, nasmejana, polna raznoraznih pripovedi in zgodb, ki so se dogodile, ki so se jele dogajati in ki bi se načeloma lahko kdaj v bližnji prihodnosti imele zgoditi. Tako lepo ju je bilo gledati skupaj, še bolj prijetno pa poslušati.

Enega smo zelo dobro poznali, drugega pa le iz TV ekranov, še večkrat pa iz radijskih valov. Pa vendar je bilo, kot da se poznamo že dolgo vrsto let. In ta, drugi, se mi je takrat še posebej vsedel v srce. Ne vem točno zakaj, vendar od takrat je vedno prisoten, je vedno zraven. Tudi ko sem ga kasneje kdaj srečala, se je vedno spomnil našega druženja, še bolj pa mu je ostalo v spominu dejstvo, da sem mu na vprašanje: “Ali boš naredila maturo?” odgovorila: “Meni se zdi, da bom,” saj sem bila ravno v tistem času sredi besnega učenja za maturo. In takrat mi je rekel: “Ja, ljubica, če odgovor začneš z besedami meni se zdi, to jasno govori o tem, da nimaš pojma. Te še enkrat vprašam: Ali boš naredila maturo?” In pri vsakem srečanju me je najprej vprašal (pa čeprav je že vnaprej poznal odgovor), če sem potem naredila maturo. ;) Takrat je pri nas doma dobil vzdevek kolesarček, saj je imel kar nekaj zgodbic povedati na moje ime.

Tako rada imam ljudi, ki so odprti, prijetni, ki ne skrivajo svoje preteklosti, se je ne sramujejo in jih le-ta tudi ne obremenjuje. Tako kot preteklost ni obremenjevala mojega kolesarčka, čeprav je bila izredno pestra in težka. To ni nikdar izbrisalo nasmeha z njegovega obraza.

Bil je prečudovit pomladanski dan in še lepši bi bil večer, če ne bi do mene prišla novica, da je moj kolesarček umrl. Šele zdaj, po parih dneh, sem se zavedela resničnosti tega dogodka. In vse, kar se mi trenutno podi po mislih je:

“Dragi kolesarček, dragi Franc!
Hvala za tvoj zgled pokončnega moža, ki je vedno stal za svojimi dejanji in besedami. Hvala za tvojo nagaivost, tvojo otroškost, ki je nisi skrival kljub svoji starosti ampak si ravno s to otroškostjo znal omehčati še tako trdega človeka. Hvala za tvoje premnoge izgovorjene besede, ki nas bodo spremljale še naprej, saj so mnoge ostale zapisane v knjigah in člankih.
Čeprav si že za časa svojega življenja neprestano reševal duše pa vedi, da se je tvoje delo šele začelo. Jaz sem prva v vrsti. ;)
Lp, K

  • Share/Bookmark

19.02.2008

kako pogrešam …

Zapisano pod: moje, off, up close — mici - 19.02.2008

… tvoj pogled. Pogled, ki išče, ki sprašuje, ki umirja, ki ljubi

… tvoj dotik, tako mehak, tako prijeten. Pogrešam tvoje roke. To je dotik, ki zdravi, kar je ranjeno, ki celi, kar je poškodovano

… tvoj poljub, tako nežen, tako čuten. Še zdaj mi gedo kar kocine pokonci, če samo pomislim na najin zadnji poljub. To je bil poljub, ki je segal v globino, ki je znotraj mene pognal svoje korenine

… tvoj obraz, ki je ena sama milina, poln sočutja. Ko me objemaš s svojimi očmi se kar topim, zginevam, nisem več jaz ampak si ti – v meni. In šele takrat sem lahko v polnosti jaz, to kar sem

… tvoje besede, ki vedno zadanejo bistvo. Dokončuješ moje stavke, bereš mi misli, s svojimi besedami poveš to, kar jaz ne znam ubesediti

… tvojo bližino, ki je vedno tako topla, tako blizu, nenadomestljiva, polna, tvoja, moja, najina

… tvoj objem, v katerem se kar izgubim, se lahko vanj popolnoma potopim. V njem sem tako varna. V tvojem objemu me ni ničesar strah, nikogar se ne bojim. Ker sva ti in jaz – to kar sva, taka kot sva in tako mora biti

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |