Mici






         življenje s krili

25.07.2010

prej … zdaj

Zapisano pod: moje — mici - 25.07.2010

V zadnjem času sem bolj … ne vem, kako naj to imenujem, ampak se mi zdi, da se stvari dogajajo s tako intenzivnostjo, da komaj še lahko sproti diham. In spet na novo spoznavam, kdo v resnici sem in kdo so drugi.

Navadno, ko gledam nazaj in mi v spomin pridejo pretekli dogodki, so nekateri lepi in prijetni, drugi žalostni in temni, spet drugi boleči in tako naprej. Ampak to so samo spomini in pretenstani ter že mnogokrat prežvečeni občutki. Ki niso nujno vedno prijetni. In do danes sem mislila, da so edini merodajni ter da konkretna zadeva ni bila nič drugačna od mojih spominov.
Pa so mi v roke prišli zapiski izpred sedmih let (pa se spet potrjuje rek, da čez sedem let vse prav pride). Ko sem sedela in brala, pa so se mi določene izrečene besede, ki so mi v preteklosti povzročile precej gorja in bolečine, pokazale v popolnoma novi luči. In danes šele sem jih videla kot take, kar v resnici so bile. Ne slabonamerne, ne kot napeljevanje na nekaj, ne kot nasprotovanje ali podcenjevanje ampak kot besede, ki odpirajo vrata, ki kažejo pot in ki spodbujajo človeka, naj odstrani očala, skozi katera gleda in naj se ozre okoli ter pogleda svet tak, kot v resnici je. Brez plašnic in brez vnaprej  določenih predstav.
Zio Andrea, zdaj vem, koga sem takrat izsiljevala in na kakšen način. Hvala, ker si me izzival in bil v najinem pogovoru provokator, čeprav mislim, da se niti ti tega takrat nisi zavedal. ;)
Mogoče bom imela kdaj možnost popravnega izpita pri tebi. :D

  • Share/Bookmark

15.03.2010

pomembnost prijateljev

Zapisano pod: pošta — mici - 15.03.2010

Kako pomembno je imeti prave prijatelje … ;)

  • Share/Bookmark

22.02.2010

kaj lahko

Zapisano pod: off — mici - 22.02.2010

Lahko se brez posebnega napora sprevržem v tvojo najhujšo nočno moro – iz deklice, ki bi rada čimveč naredila v najkrajšen času in pri tem porabila čimmanj živcev ter hkrati ustregla mnogim lahko v trenutku postanem prava bjadž. To pa pomeni, da ter z najlepšim nasmehom na obrazu takoj zabijem v najtemnejšo temo.

Lahko tudi popolnoma poniknem in sem sicer fizično prisotna, vendar se obnašam tako, kot vidim pri vseh najboljših: kimam na vsako besedo in istočasno pripravljam gore dela za tistega, ki bo prvi prišel mimo, da bo to naredil namesto mene, ps sploh ne bo vedel, kaj ga je zadelo … še hvaležen mi bo. Jaz bom pa na koncu pobrala vse zasluge.

Lahko sem tudi tvoja največja in najbolj zaupna prijateljica … pa to nikakor ne bo pomenilo, da boš ti o meni izvedel kaj več, kot veš trenutno – to pa je samo najnujnejše.

Lahko sem tampon med tabo in svetom … lahko sem tudi tvoja ljubica … lahko sem tvoja mama ali pa žena – če želiš … samo nikoli in nikdar ne pričakuj, da ti bom do konca tvojih dni odnašala rit, da bom požrla vse, kar mi boš serviral … ker ne bom.

  • Share/Bookmark

20.01.2010

spolna vzgoja malo drugače

Zapisano pod: pošta — mici - 20.01.2010

Končno nekaj UPORABNEGA za razlago našim otrokom!

Za vse tiste,ki niso razumeli tistega o rožicah,čebelicah in štorkljah (čeprav tudi sam še vedno ne razumem, kaj ima štorklja z čebelico in …), je tu vse lepo razloženo.
Dobro pazite,tako je to torej!!!

ŽENSKO TELO je kot večdružinska hiša. Spodaj stanujejo LUKNJEVI,ki imajo dva vhoda,na sredini so TREBUŠČKOVI in zgoraj so ZIZKOVI. LUKNJEVI dobijo večkrat obisk-včasih pridejo LULČKOVI in včasih RDEČKOVI. Ko so na obisku RDEČKOVI,takrat LULČKOVI večinoma ne pridejo,ker se med seboj ne razumejo najbolje. Ko pa RDEČKOVI odidejo, pridejo LULČKOVI spet na obisk.

Enkrat so LULČKOVI ostali predolgo na obisku in so zato RDEČKOVI bili tako jezni,da niso hoteli več priti na obisk. Kmalu zatem so TREBUŠČKOVI zgradili balkon,da ZIZKOVI niso mogli več videti dol k LUKNJEVIM in so zato vložili tožbo. Ta je trajala 9 mesecev in ZIZKOVI so dobili tožbo,tako,da so morali potem TREBUŠČKOVI porušiti svoj balkon. Ko se je to zgodilo,je bil spet mir v hiši,LULČKOVI in RDEČKOVI so spet prihajali redno in izmenično na obisk. LULČKOVI so še vedno prihajali pogosteje kot RDEČKOVI,ker so se pri LUKNJEVIH odlično počutili,razen, če so LUKNJEVI pozabili prezračiti in počistiti stanovanje. Takrat so LULČKOVI ostali raje doma. Se pa je tudi že zgodilo,da so LULČKOVI že prišli do vrat LUKNJEVIH,a nikakor niso mogli vstopiti,ker zvonec ni delal,kot bi moral.

Kako je lepa takšna družinska hiša,ne?

Obstaja pa tudi 6- družinska hiša. Tu obiščejo LULČKOVI občasno tudi RITKOVE pri zadnjem vhodu in USTKOVE na podstrešju,posebej takrat,ko so RDEČKOVI na obisku pri LUKNJEVIH. Na stranskih vhodih sem pozabil omeniti ROKČEVE,ki so zelo prijazna in ustvarjalna družina.

Najbolj je zanimivo,da to hišo vedno znova in znova na svetlo prepleskajo,posebej pod streho in balkon pri ZIZKOVIH, pri LUKNJEVIH pa občasno tudi kosijo. Se pa včasih tudi zgodi,da so LUKNJEVI siti obiskov in nočejo odpreti vrat LULČKOVIM. Takrat LULČKOVI ostanejo doma in jezno pljuvajo po stanovanju. Je pa tudi potrebno omeniti JAJČKOVE,ki so LULČKOVI podnajemniki in so nerazdružljivi prijatelji. Za ROKČEVE iz stranskega vhoda pa velja, da zelo radi istočasno,ko so na obisku pri LUKNJEVIH,gredo pozdraviti še ZIZKOVE!

No,zdaj veste!!! Če ne,potem vam tudi jaz ne morem pomagati,ste pač hiša,ki ima LUKNJEVE,TREBUŠČKOVE, ZIZKOVE in ROKČEVE,ali pa samo LULČKOVE in ROKČEVE in obiskujete le prebivalce svoje hiše,vi pa ne greste nikamor in tudi nihče ne pride k vam na obisk!

Moje iskreno sožalje!

  • Share/Bookmark

14.01.2010

ženska za volanom

Zapisano pod: takle mamo — mici - 14.01.2010

Pretekli četrtek sem se ob 7h zvečer po napornem dnevu utrujena vračala proti domu, ko na sredini Streliške ulice vidim avto s prižganimi lučmi, odprto havbo, na akumulator priklopljenimi klemami in obupanega mladeniča, ki na vsak način poskuša ustaviti kakšnega voznika, da bi mu pomagal.
Zakaj pa ne, sem si rekla, ustavila ter povprašala, kaj je narobe. Fantiču v starem avtomobilu, kot že ničkolikokrat doslej, ni uspelo vžgat in potrebuje samo en akumulator, da mu pomaga pri vžiganju.
Ni problema: zapeljem zraven, odprem havbo … in že se izkaže prva pomanjkljivost novih novih avtomobilov – vse je tako lepo zadekano in skrito in tako cortkano, čisto po žensko narejeno, da lepo izgleda … ko pa kaj rabiš, pa ne najdeš.
Po mrzlih 5 minutah sva končno locirala akumulator, samo kaj, ko se ne da na preprost način priti do njega – vse je zadekano z neko varovalno plastiko … pa tako miniaturno … kje so tisti avtomobili, ko si odprl havbo in je bilo vse na dlani – teh časov ni več (razen, če imaš kakšen avto starejšega datuma, ki pa pač ne zagotavlja toliko udobja in varnosti, kot ga moj ;) ).
Da skrajšam … po resnično mrzlih 20 minutah nama je uspelo zadevo pripeljat do srečnega konca – mladenič je bil neznansko hvaležen, meni se je pa tudi (priznam) dobro zdelo, da sem lahko komu pomagala iz zagate … Kaj pa če bom jaz kdaj potrebovala pomoč na cesti?

Odgovor na to sem dobila prej kot v enem tednu: včeraj zvečer sem na lokalni cesti, ki je bila splužena ravno za širino enega avtomobila, obtičala v snegu, ko sem se umikala dvema nasproti vozečima avtoma. Ura sedem, cesta lokalna, nikjer nikogar (razen tistih dveh, ki sem se jima umikala), vsenaokrog sam sneg, …
Po 15 minutah končno pripelje nekdo nasproti in ga ustavim.

Za rešitev nastale situacije je bilo v končni fazi potrebnih dobrih 20 minut, precejšen fizičen napor dobrega mladca, ki se je ravno vračal s treninga fitnesa, vlečna vrv in lopata za odmetavanje snega.
In kot bi človek naklel, so se potem iz nasprotne smeri pripeljali še trije avtomobili, vendar me je izučilo do te mere, da se nisem več umikala do skrajnih meja (v sneg), ampak sem lepo nonšalantno peljala po robu cestišča … pa naj se tudi oni malček umaknejo, saj ni cesta samo njihova – meni se je pa tudi že mudilo naprej pa tudi si nisem želela še ene izkušnje bližnjega srečanja s snegom.

Po poti sem razmišljala o tem, kako se ti res vse enkrat povrne … predvsem iz vidika ko nekomu pomagaš iz stiske, neprijetne situacije, ne zaradi tega, da bi bil ti boljši ali pa da bi se ti zahvaljevali, pač pa preprosto zato, ker mu lahko pomagaš, imaš to možnost pa prav nič te ne košta. In pa tudi o tem, da si kadarkoli lahko tudi sam potreben pomoči. Samo naokrog pogledaš in že obtičiš … ;)

  • Share/Bookmark

6.01.2010

plani

Zapisano pod: moje — mici - 6.01.2010

Tako lepo je planirati … in razmišljati o tem, kako bo potem … in si predstavljati lepe trenutke na poti do uresničitve zastavljenega cilja … in premišljevati o lepotah in radostih doseženega plana …
Ja pa jade. Realnost je vse prej kot lepa … pa tako hitro me zanese v sanjarjenje. Plani so pa postavljeni dovolj daleč, da ni problem, če ga še za en dan prestavim v prihodnost … Ampak nič več!

Eden izmed novoletnih sklepov je tudi, da ne bom več planirala na dolgi rok pač pa si bom zastavila cilje, ki so kratkoročni (pa zato nič manjši in nič manj pomembni od velikih, glamuroznih, dolgoročnih planov) in seveda tidu lažje preverljivi. Ker … res je težko oceniti uspeh na poti do uresničitve plana, če je do zaključka še celo leto …
In če rečem, da bom do novega leta (t.j. do začetka prihodnjega leta) zapolnila vse vrzeli v podatkih in koledarju mojih svetcev, si mislim ah, saj je še dovolj časa.
Če pa si zastavim načrt, da bom za začetek do konca tega tedna napolnila samo prvi teden, je pa zadeva takoj manjša, časa res ni več tako veliko, kot prej, vendar je lažje stlačiti tiste dve luknji v 5 dni, kot pa 250 lukenj v 300 dni.

Temu se pa reče divide et impera.

Čista psiha… ;)

  • Share/Bookmark

31.12.2009

današnji moto

Zapisano pod: off — mici - 31.12.2009

Če gre kaj lahko narobe, bo narobe tudi šlo.

V službi je bilo kot sodni dan … vse razmetano, nagrmadeno, vsi papirji izgubljeni in pomečkani, zmečano in raztreseni … na cesti kaos … doma kot da sploh ne bi tu živela … prihaja večer, ki bi ga najraje izpustila … skuhala večerjo in se potem umaknila stran od družbe … pa žal ne gre, saj zopet pričakujejo veselo gostiteljico … pa bi še šlo, če bi jih v resnici sama vabila … ampak so se kar sami …

Klub temu pa ni vse tako črno in grdo, kaotično … ko zazvoni telefon in vidiš izpisano številko dragega prijatelja … veš, da bo vse še prav lepo se uredilo … in dogovori za zimsko-spomladanski dopust so že v polnem teku … severna Italija, Francija … znani obrazi, vožnja v prijetni družbi … novi filmi za ogled pripravljeni … priprave na poroko … novi izzivi, nove zadolžitve, nove odgovornosti …

In tudi če gre narobe … to je zame izziv in nova priložnost! ;)

Srečno, polno izzivov in novih poti v 2010!!

  • Share/Bookmark

26.12.2009

berem

Zapisano pod: moje, up close — mici - 26.12.2009

… pisma, stara 40, 50 let in več.
V škatli v zadnjem kotu shrambe smo imeli pospravljeno staro škatlo, kjer je moj stari ata shranjeval vsa pisma, ki jih je dobil od svoje sestre v Ameriki in njenih otrok.

Vse te ljudi poznam, čeprav sem precej mlajša, kot pa so stara ta pisma. In zato mi je tako lepo jih brati.
Iz njih veje res velika ljubezen med bratom in sestro, ki se nista videla od konca vojne naprej, vendar sta ostala v stikih. Naš ata je bil neke vrste vezni člen med brati in sestrami, ki so ostali doma, v Sloveniji (teh je bilo 9) in med sestro, ki je s svojo družino pobegnila čez lužo.

Toliko ljubezni, topline in skrbi je v teh pismih. Ljubezni, ki se je z razdaljo le še okrepila. Skrbi za zdravje, otroke, dobrobit vseh. In topline, ki se odraža v malenkostih, ki pa ne ostanejo zakrite ampak tako prevevajo vsako pismo.

Izmenjavanje informacij, kako je s tem in onim znancem tu in tam, kakšno so ušpičili otroci, s kakšnimi bivanjskimi težavami se srečujejo, … vse to je zapisano v pismih. Kar pa ni zapisanega, je pa bolj in bolj čutiti iz vsakega pisma, pa je tista prava, globoka povezanost med bratom in sestro, ki je nobena razdalja ne loči. Kvečjemu jo še utrjuje.

Pa v tistih časih nikakor ni bilo lahko ne enim ne drugim. Pri nas je bil režim tisti, ki je oteževal življenje, pri njih pa so še vedno ostajali spomini na težke dogodke, ki so jih pregnali od doma. In četudi so si ustvarili nov dom čez lužo, je bilo njihovo srce še vedno tu, pri nas, v rojstnem kraju.

Tule je en krajši odlomek iz pisma, datiranega 15.dec. 1970

Božični in novoletni prazniki prihajajo. Pri nas je vse polno priprav, ker Božič je velik praznik in ga vsi praznujejo. Največ hrušča in reklam narede trgovci, ker s prodajanjem daril delajo precejšen dobiček. Ta pritisk, da je treba vsakemu nekaj kupiti za Božič pokvari praznično razpoloženje, ki ga ustvarjajo praznično razpoloženje in glasba.

 

In če pomislim, kako se je Božič praznoval pred skoraj 40 leti pri nas v Sloveniji … je to, kar je napisano zgoraj skoraj nepredstavljivo. Danes pa je to realnost tudi za nas …

  • Share/Bookmark

19.12.2009

današnja mantra

Zapisano pod: takle mamo — mici - 19.12.2009


Rada pospravljam
rada pospravljam
resnično rada pospravljam!

Res mi je všeč stanovanje, ko je pospravljeno, vse na svojem mestu in snažno. Zato rada pospravljam.

p.s.: To si govorim že ves dan … če mogoče uspe in me prime pospravljalna mrzlica … bom uporabila še kdaj … ;)

  • Share/Bookmark

16.12.2009

danes pride na obisk

Zapisano pod: takle mamo — mici - 16.12.2009

… k našim otrokom Božiček. ;)

Se spominjam sindikalnih dedkov Mrazov v službi pri mojih starših. Še najbolje sem se imela enkrat, ko me je v Šentjakobsko gledališeč peljala bratrančeva žena … po predstavi/obdarovanju pa še na sok v Vodnikov hram. Stari, kako sem takrat uživala … pa kako je bil dober tisti gosti sok s smetano … ;)
Na splošno pa je bila glavna poanta vsega tega dogajanja zame: kako priti neopazno do darila. Najbolj sem sovražila, ko je bilo treba sedati tem zimskim možem na kolena … pa vohati njihovo sapo (največkrat odišavljeno z enim ali dvema štamperlčkoma pred začetkom obdarovanja) … pa čakati da se vse skupaj konča … na koncu pa še ubogljivo slediti mami in/ali očetu, ko se hvali s svojo najbolj pridno in oh in sploh naj naj hčerko. Bljeh, fuj in fej. In kako sem bila vesela, ko se je to zame končalo.

Pa žal ne za dolgo. V našem podjetju so letos organizirali Božička za naše otroke. In ker sem (po mnenju sodelavcev) najbolj primerna za akterja v lutkovni igrici, moram spet biti zraven … le da tokrat ne bo dedka Mraza ampak Božiček.

Ta obilni rdeči mož … za katerega niti ne vem, kdaj smo ga tako velikodušno posvojili in vzeli za svojega. OK, Miklavž mi je od vseh treh zimskih mož najbolj domač. Dedek Mraz je še iz časov socializma, Božiček pa je (po mojem skromnem mnenju) produkt globalne amerikanizacije človeštva, ki prihaja k nam z nadzemeljsko hitrostjo, le da se tega niti ne zavedamo.

Nikakor ne nasprotujem obdarovanju teh treh mož, moti me le to, da vedno bolj pozabljamo, da ni bistvo obdarovanja v tem, da jaz kaj dobim, ampak da jaz nekomu nekaj dam, nekaj podarim … iz srca. Ne pa zato, ker je treba ali da kdo ne bi bil prikrajšan, užaljen, …

In čeprav mi je silno neugodno in mučno spet biti del vsega skupaj (predstave, Božička/dedka Mraza) naj bo to moj prispevek za te male otročiče, ki so še tako lepi, tako prisrčni, tako neposredni … In obljubim, da se bom potrudila, da njim ne bo letošnje obdarovanje v tako breme in muko, kot so bila meni vsa obdarovanja, ki sem se jih udeležila. ;)

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |